MSUM: Sedanjost in prisotnost - ponovitev 2

9. 10. - 11. 11. 2012
Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Maistrova 3

Kustosinja razstave: Bojana Piškur
Umetniki na razstavi: Jože Barši, Walter de Maria, Tomislav Gotovac, Jurij Meden, Gibanje OHO, Skupina OHO, Mladen Stilinović.

V novi postavitvi ponovitvenih razstav, na katerih z izbranimi deli avtorjev iz zbirk Moderne galerije izpostavljamo določene koncepte časa, smo se tokrat dotaknili gibanja. S fizikalnega vidika je gibanje pojav, s katerim opisujemo, kako se s časom spreminja lega telesa glede na druga telesa. V umetnosti, denimo, govorimo o gibanjih ali smereh, ki se pojavljajo v raznih zgodovinskih obdobjih. A o tem ne govorimo več zgolj kot o nekem linearnem zaporedju ali razvoju oziroma kot o nečem, pri čemer obstaja eno samo, univerzalno gledišče. Danes je postalo ključno za razumevanje umetnosti prav dejstvo, da jo lahko opazujemo skozi prizmo »časa, ki osvobaja«, pa naj bo to pogled, ki nasprotuje dominantnemu razumevanju časa, ali pogled, ki drugače dojema našo prisotnost v svetu. In aktivni pogled je tisto, kar pravzaprav konstituira gibanje.

Na postavitvi Ponovitev 2 so predstavljena dela, ki jih na neki način lahko označimo kot filmska. To so nekakšne podobe o gibanju in v gibanju, vendar niso zgolj to; gre za dela, ob katerih se ne sprašujemo več samo o filmu, o naravi filmskega medija, o »gibljivih podobah« v času, temveč predvsem o tem, kateri so tisti različni aktivni pogledi v umetnosti, ki aktivirajo drugačen odnos do časa, podob in ne nazadnje tudi mišljenja samega. Mišljenje lahko v tem smislu razumemo kot neko kvalitativno izkušnjo intenzivnosti onkraj ustaljenih kategorij že znanega.

Filozof Henri Bergson je bil prvi, ki je v povezavi s filmom govoril o gibljivih slikah in poudarjal potrebo po novih načinih premišljevanja o kinematografiji. Pomembne so njegove tri ideje o gibanju: prva govori o gibanju kot o nedeljivem dejanju, v katerem je prostor deljiv; druga pravi, da so novi načini premišljavanja o gibanju posledica moderne znanosti, ki je vpeljala čas kot specifično spremenljivko, pri tem pa vrnila gibanje navadnim trenutkom, ne več privilegiranim; in tretja, v kateri izpostavi tezo, da gibanje izraža nekaj globljega, kar v kinematografiji pomeni, da je podoba več kot le podoba v gibanju, postane namreč gibanje-podoba. Iz teh idej je pozneje izhajal tudi Gilles Deleuze, ki je menil, da so misli neločljive od podob in da gre pri filmskem jeziku v prvi vrsti za to, da misli izluščimo, ne da bi jih pri tem spravili na neko abstraktno raven; skratka, da mišljenje ustvarjamo prav na osnovi podob.

Znana teza pravi, da ostaja vizualna kultura naše dobe po svojem videzu kinematografska kljub tehnološkemu napredku. In vendar, če je, kot je dejal Tomislav Gotovac, vse film, če takoj zjutraj, ko odpremo oči, vidimo film, kdaj pride do tistega kvalitativnega preskoka, ki omogoči nastanek idej; natančneje - idej, ki nas prisilijo misliti in nas tako ločijo od neprekinjenega toka podob, s katerimi so zapolnjene naše vsakdanje vizualne izkušnje? Ali drugače: kdaj se struktura prizorov zgosti do te mere, da ostanejo samo še posamezne podobe in misli v resničnem procesu gibanja?
width=