MG: Seminar Skupno znanje

Moderna galerija, Ljubljana, Cankarjeva 15

Predavatelji: Zdenka Badovinac, Bart de Baere, Jesús Carrillo, Charles Esche, Pascal Gielen, Brian Holmes, Vasif Kortun, Rastko Močnik, Georg Schöllhammer, Madina Tlostanova

Kontekst
Mreža petih evropskih institucij Internacionala*, ki temelji na dolgoročnem sodelovanju, z različnimi raziskavami ustvarja nekakšen metamuzej, katerega predmet obravnave je med drugim tudi muzej sam oziroma njegovi aktualni pojmi. Kot eden od njegovih možnih prostorov se kaže slovar skupnega znanja. Predmeti novega muzeja niso toliko artefakti, kolikor je to zbirka idej. Že oblika slovarja, ki omogoča nenehno dodajanje in s tem tudi popravljanje, govori o samorefleksiji kot o enem od emancipatornih potencialov muzejskega dela. Konferenca Skupno znanje predstavlja možni začetek oblikovanja takšnega slovarja.

Seminar Skupno znanje
Seminar Skupno znanje nam bo pomagal razmisliti o drugih možnih pristopih k ustvarjanju skupnega znanja, ki bodo bolj usklajeni z današnjim časom kot uveljavljeni in prevladujoči epistemološki in institucionalni modeli. Seminar sestavljata dva glavna dela: Horizontalne povezave in Vertikalnost v službi skupnega znanja. Prvi del je posvečen novim globalnim razmeram in dejstvu, da je potrebna večja enakopravnost pri ustvarjanju znanja pod temi pogoji, drugi del pa je posvečen potrebi po redefiniranju institucij, tako da se bodo lahko uskladile z novonastalimi razmerami.

1) Horizontalne povezave
Za sodobnost, ki se je začela s padcem komunističnih režimov in pospešenimi procesi globalizacije, so značilne tudi pobude proti hegemonim narativom in obstoječim dominantnim sistemom znanja. Seminar bo skušal najti novo, bolj horizontalno dinamiko ustvarjanja znanja, a ne kakršnokoli dinamiko, temveč tako, ki zaznava emancipatorni potencial različno ustvarjenega znanja v njegovih raznolikih organizacijskih oblikah, predvsem tistih, ki so izključene iz dominantnih sistemov.

Glavni točki tem, ki bodo obravnavane na seminarju, sta naslednji:

Potreba po enakopravnejšem dialogu v razmerah globalizacije / Ustvarjanje skupnega v mrežah sodelovanj
V zadnjih dveh desetletjih smo priča različnim iniciativam, ki iščejo alternative okostenelim institucionalnim modelom muzeja, umetnostnega izobraževanja in izobraževanja nasploh. Kako se boriti proti različnim hegemonističnim pozicijam, ki jih utelešajo zahodni modeli institucij in zahodni epistemološki modeli? V odgovor na to vprašanje se danes že skorajda dnevno oblikujejo različni alternativni modeli. V glavnem gre za začasne, neformalne, samoorganizirane oblike delovanja, ki iščejo navdih tudi v nekaterih zgodovinskih avantgardnih modelih. Poleg pogosto naivnih antiinstitucionalnih pozicij smo v zvezi s temi iniciativami priča tudi uspešnim platformam začasnega povezovanja posameznikov in neinstitucionalnih iniciativ z institucijami. Ta horizontalni način sodelovanja postaja vse pomembnejši še zlasti v današnjem globaliziranem svetu, ki ga naseljujejo zelo različni umetnostni prostori in hibridne institucije, za katere se vertikalno povezovanje po statusu zdi vse bolj neuporabno. Prizadevanja za enakopravnejše dialoge in izmenjave znanj na mednarodnem nivoju zahtevajo tudi vse natančnejše poznavanje različnih modelov produkcije znanja. Ti modeli naj bi našli svoj prostor v slovarju Internacionale.

Reaktivacija spomina / Skupno razumevanje historičnosti kot pogoja svobode

Danes ni treba posebej poudarjati, da univerzalno v tem dominantnem sistemu v bistvu pomeni partikularno, nekaj, kar se samo kaže, kot da ni zavezano času in prostoru, in se zgolj predstavlja kot ahistorično. Zdi se, da se za historično zdaj zanimajo predvsem prostori, še do pred kratkim izključeni iz sistema in torej tudi iz dominantne zgodovine, med katerimi pa vlada nekakšna uglašenost. Ta interes postaja skupna prioriteta posamičnih lokalnosti, in prav ta podobnost ustvarja pogoje za oblikovanje skupnega znanja. Tu imamo v mislih predvsem lokalnosti, ki niso še skonstruirale lastnih lokalnih zgodovin, kaj šele, da bi jih integrirale v splošnejše mednarodne narative. Zato se moramo zavedati terminologije, ki jo te lokalnosti uporabljajo pri vstopanju v mednarodne dialoge. Slovar skupnega znanja vključuje tudi nabor izrazov, ki se nič več ne pretvarjajo, da so univerzalni, oziroma vidijo svojo univerzalnost v svoji specifičnosti. Še zlasti nas zanimajo izrazi, ki se navezujejo na reaktivirani spomin (s posebnim poudarkom na primerih zatrtega ali onemogočenega emancipatornega potenciala posameznih umetniških praks in organizacijskih oblik v raznih geopolitičnih situacijah) in razne primere samodefiniranja, še zlasti v povezavi z nezahodnimi zgodovinami.

2) Vertikalnost v službi skupnega znanja
Internacionala je mreža institucij, ki so se povezale, ker so nezadovoljne s prevladujočimi oblikami medinstitucionalnega sodelovanja; te temeljijo predvsem na podobnem statusu in primerljivih proračunih. Danes je zanimanje za umetnost slabše reprezentiranih prostorov vse večje in zelo lahko pride do tega, da dominantne institucije v svojo korist izrabijo znanje, ki ga ustvarjajo njim primerljive, a šibkejše ustanove. Zato si je Internacionala zadala za cilj povečati vidnost pluralnih narativov, ki jih soustvarjajo akterji različnega statusa in izvora. Mreža predstavlja tudi alternativo dominantnim neoliberalnim oblikam povezovanja, ki so v nasprotju z zgodovinsko vlogo institucij, tj. da v prvi vrsti ustvarjajo znanje. Ni pa zgolj kapital tisti, ki meče slabo luč na ugled institucij, temveč tudi kritični položaji v horizontalnih povezavah v procesih ustvarjanja znanja. Številni alternativni pristopi so večinoma preveč začasni, preveč neformalni in ne dovolj javno odgovorni, da bi predstavljali resno grožnjo uveljavljenim institucijam. Lahko pa spodkopljejo eminentnost institucij; te bi si ga lahko pridobile nazaj tako, da bi priznale pomen znanja, ki prihaja od spodaj. Do katere mere lahko institucije res oblikujejo povezave zunaj svojih formalnih mrež in ali ne gre pri takih povezavah v resnici zgolj za prenove že obstoječih modelov delovanja? In če je tako, ali niso tovrstne prenove le način reproduciranja dominantnega zahodnega epistemološkega sistema? Ali si je sploh možno zamisliti način povezovanja horizontalnih in vertikalnih procesov, ki bi bilo smiselno in iz katerega bi izhajalo skupno znanje? Ali lahko sploh govorimo o novi vertikalnosti, in če ja, kako bi jo lahko v svojem slovarju definirali, da bi bila združljiva s slovarskim narativom emancipatornih potencialov?