Ditopia 06 - Batiskaf Trst

16.01.2007

S torkom, 16. januarja začenja v Mali galeriji svoje kratko življenje projekt, ki ga je avtor Marko Košnik naslovil Batiskaf Trst. Projekt bo trajal do 25. januarja, nastal je v koprodukciji Moderne galerije in Inštituta Egon March, podprlo ga je Ministrstvo za kulturo.
Za javnost bodo vrata galerije odprta od 12. do 18, ure, ob ponedeljkih bo galerija zaprta. Vzporedno z razstavo se bodo stvari dogajale tudi na medmrežju, zato si velja zapomniti naslov:
http://web.mac.com/marchegon/iWeb/institute/

Vse, ki radi hodijo na otvoritve, posebej obveščamo, da so v tem primeru vabljeni na zatvoritev, ki bo 25, januarja ob 20h, ko bo proces dozorel do polnega razmaha.

Bojana Piškur: Marko Košnik in Batiskaf Trst
Pogovor

V Mali galeriji je konec leta začel postavljati razstavo Marko Košnik. Svoj najnovejši projekt, poimenovan Batiskaf Trst, pripravlja kot dinamično, v času spreminjajočo se obliko. Za javnost bodo vrata odprta od 16. do 25. januarja in v tem razdobju si obiskovalci instalacije lahko obetajo nekaj presenečenj, kot na primer zatvoritev, ki bo na zadnji dan delovanja nadomestila sicer utečeno otvoritev razstave. Namesto razlage, kaj točno bo mogoče videti v Mali galeriji, Marko rajši razlaga večplastnost metafore, ki jo je izbral za naslov tokratnega dela:
"Batiskaf Trst je alegorija visoko tehnološko opremljenega, a osamelega posameznika - bodisi kapitana Nema, znanega zagrenjenega interdisciplinarnega genija, ali pa Augusta Piccarda, ki je skupaj s sinom Jacquesom razvil in izdelal podmornico "BathyscapheTrieste". Batiskaf je pozneje odkupila ameriška vojska in Jacquesa Piccarda leta 1960 ob spremljavi vojaške osebe poslala v še nedosežen, najglobji kot sveta, 14.000 metrov pod gladino. Manj znano je, da se je Auguste Piccard že pred letom 1931 spuščal v hemisfero z balonom in komoro, v kateri je lahko s pomočjo protitlaka in močne samo sugestije dosegel 15.000 metrov. Bertrand Piccard, ki je s helijevim balonom leta 1999 prvič neprekinjeno obletel svet v 20 dneh, je prav Augustov vnuk. Ded v višine, sin najglobje in vnuk vsenaokrog, s to resnično zgodbo nam družina Piccard dokazuje, da tudi v 20. stoletju raziskovanje posameznikov na nekaterih področjih ostaja nepreseženo s strani kolektivnih združb, ki sicer dandanes zavzemajo vse strateške točke delovanja civilizacije belega človeka."
Da je Batiskaf Trst še vedno poetska in ne zgolj tehnološka metafora, je razvidno tudi iz Markovega interesa, da vzpostavlja primerjavo spuščanja v globine zgodovinskega spomina, utemeljenega na zapisu posameznika, proti medijskemu zgodovinjenju, ki mora razložiti novice in resnice v treh stavkih in nastopati kar se da udarno.
"Kratka, jedrnata razlaga, pravzaprav slogan, je postala glavno orodje medijske sugestije v politiki, gospodarstvu, industriji zabave, novinarstvu in umetnosti. Poenostavljanje in povzemanje je nujno za strategije mapiranja, saj so utemeljene na obljubi prikazovanja in obvladovanja "celega sveta".
Ne samo v umetnosti, tudi v znanosti, pa obstajajo tudi obratni pristopi, ki k spominu pristopajo kot h topografski razsežnosti.
"Za zakasnele imperialiste, družbe in posameznike, ki si morajo zgodovino uprizarjati ali kompulzivno nadomeščati, je značilno ustanavljanje čimbolj pompozne in končne, za vedno vakuumizirane podobe o sebi in obstoju drugih. Sveta pa se je mogoče udeležiti tudi preko srkanja izkušnje, ki se širi v prisotnost. Biti povsod prisoten in imeti pregled nad vsem, dejansko pomeni biti nikjer. Naseljevati spomin v telo preko žive prisotnosti in odpirati spomine v prostoru, v katerem je informacija ne le podatek, temveč živa, bio energetsko pogojena izkušnja, danes hitro živečim izgleda manj kot simpatično - mogoče kot črna komora, ki ji je treba na vsak način pobegniti, da jih ne odpelje preko horizonta iluzije o vse prisotnosti."
Avtor Batiskafa v svojih izjavah ne pušča dvoma, na katero stran se umešča: "Pretirano zakodiran in mapiran svet ozdravimo prekletstva tako, da začnemo z demapizacijo. Pri takem postopku simbole, pomene in predmete premeščamo in animiramo, dokler se ne zazibajo bližje življenjski dinamiki in vstopijo v aktivni soodnos. V primeru razstave to pomeni, da potrebujemo dinamično, spreminjajoče se delo, neulovljivo za popisovalce."
Za konec pa navrže: "Jean Luc Picard, sloviti kapitan vesoljske ladje iz znanstveno fantastične serije Star Trek, je dobil ime prav po švicarski družini Piccard iz začetka naše zgodbe. Tudi v tej prispodobi lahko sledimo prevari, ki jo uporabljajo protagonisti instantnega zgodovinjenja, preradi slepi za spoznanje, da vsem piramidam, ki se le vzpenjati v nebo, proporcionalno z vzponom poleg materiala zmanjkuje tudi tal."