IVO MRŠNIK: 1000 & 1

08.04.2004

Projekt Iva Mršnika je bil izbran na razpisu za Odprti termin Male galerije.
Ivo Mršnik (1939) je umetnik, za katerega bi lahko rekli, da se najbolj zanimivi vidiki njegove umetnosti začenjajo tam, kjer se tisto, čemur bi navadno rekli ustvarjalni proces, konča. Umetnikovo izhodišče je bila pravzaprav portretna risba. V sedemdesetih letih je namreč začel s serijo portretov neznancev, ki bi jih vizualno lahko primerjali z odtiskanimi fotografijami na računalniškem papirju. V osemdesetih nadaljuje z motivom figure, ki je dobivala vedno bolj ekspresionistične dimenzije, za doseganje različnih efektov pa je uporabljal tudi teksturno različne papirje. Ko je razvijal svoj prijem, je vse bolj poudarjal teksturo linij, svoj risarski "rokopis", ki je postopno prevladal nad mimetično vsebino. Ta je zdaj navzoča le še kot antropomorfna referenca v krožnih formah umetnikovih znakov. Nekdanji portreti so se preobrazili v čiste znake, nekakšne podpise, sledi spontanega gibanja roke. Tako je bil "ustvarjalni" proces sklenjen. Razmerja risb do figuralnih začetkov, do ekspresivne vsebine in pravzaprav tudi do ideje risbe v navadnem smislu so postala nepomembna. Bistvena ostane sled roke, znak sam. Umetnik je označil svoje risbe za "psihograme", ki jih ustvarja še danes. Z njimi se je predstavil tudi na drugem trienalu sodobne slovenske umetnosti U3, katerega kustos je bil Peter Weibel in na 22. mednarodnem grafičnem bienalu leta 1997. Grafični ciklus 1000 + 1 je nadaljevanje ciklusa Zapisov v devetdesetih letih, njegovi znaki so predvsem sledi impulzivnega, nenadzorovanega gibanja roke. So čisti in prazni znaki navzočnosti, kot je tudi navzočnost sama prazna. Mršnik za podlage, na katere riše svoje znake, pogosto uporablja vsakdanje materiale, kot so neskončni računalniški papir ali razne nalepke. Serijska narava takšnih materialov se zdi naravni ekvivalent in dober temelj za njegove repetitivne postopke. Prisilno ponavljanje znakov se tako poveže z načelom multiplikacije in reprodukcije, ki je značilno za našo množično družbo. V odnos med gledalcem in umetniškim delom vnaša element dvoumnosti, ki jo sproža nasprotje med originalnostjo dela in banalnostjo ter repetitivnostjo njegovega nosilca.