Yona Friedman: O konceptu ville spatiale

25.10 - 28.11.2010
Mala galerija, Slovenska cesta 35

Gostujoča kustosinja Nataša Petrešin Bachelez

Yona Friedman (rojen četa 1923 v Budimpešti, živi in dela v Parizu) je eden legendarnih pionirjev in vizionarjev t.i. mobilne arhitekture in realnih utopij v novem in širšem urbanem in družbenem prostoru. S svojim izjemnim vpogledom v odnose med "uporabniki" prostora in njihovim potencialnim preurejanjem "škatlaste" arhitekture v fleksibilne strukture je vplival na več generacij arhitektov in urbanistov, v zadnjih letih pa tudi na mlajše generacije umetnikov pri nas in v tujini.
Od leta 1945 dalje je njegov glavni cilj ustvarjati arhitekturna dela brez načrta, ali povedano drugače, zanima ga delo, ki nastane z improvizacijo. V takem pojmovanju načrtovanja je vloga arhitekta zvedena na vlogo tehnika, uporabnik oziroma prebivalec pa je protagonist celotnega procesa in soustvarjalec arhitekture. Friedman pravi, da njegovi kolegi arhitekti o njem vedno govorijo kot o teoretiku arhitekture, vendar je zanj zelo pomembno, da je imel priložnost predstaviti svoje teoretične eseje o mobilni arhitekturi in samonačrtovanju v obliki prototipov (Muzej preprostih tehnologij v Madrasu in Vodni paviljon v Parizu).
Leta 1958 je objavil manifest L'Architecture mobile (Mobilna arhitektura), katerega vsebino je med drugim predstavil dve leti prej na Mednarodnem kongresu moderne arhitekture v Dubrovniku. S tem je odločilno prispeval k razumevanju arhitekture kot discipline, ki je zmožna slediti stalnim spremembam mobilne družbe. V manifestu je Friedman opisal novo vrsto mobilnosti, in sicer ne samih zgradb, temveč njihovih prebivalcev, ki imajo novo vrsto svobode glede določanja svojih prebivalnih enot. Konkretizacija te teorije je koncept ville spatiale (prostorskega mesta), kjer vsak posameznik lahko uprizarja in razvija svoje lastne predstave o prebivališču. Ville spatiale je prostorska struktura na stebrih, ki je lahko zgrajena nad obstoječim mestom. Le redko se dotika tal, možno jo je razstaviti in premakniti, vsebuje pa tako praznine kot prebivalne enote, ki jih lahko spreminja vsak posamezni prebivalec. Friedman je koncept opisal tako: "Ville spatiale je morda prvi primer prekinitve s "škatlasto" arhitekturo. Že odkar je predmet študijske obravnave, arhitektura v resnici pomeni grajenje "škatel" - objektov raznih oblik, ki vsebujejo praznine. Zgodovinsko arhitektura sestoji ali iz posameznih "škatel" ali pa iz skupin "škatel". Ville spatiale pa bi lahko primerjali s "prozorno polico", na kateri so naložene "škatle". Tukaj ne prevladujejo niti polica niti škatle. Vzemimo za primer knjižno polico. Ko jo pogledate, ne vidite knjig ali police, ampak skupek obojega: knjižnico."
V zgodnjih šestdesetih letih se je Friedman posvetil animiranim filmom, ki so bili osnovani na afriških mitih in ki jih je realiziral s pomočjo svoje pokojne žene, Denise Charvein, filmske montažerke (eden od petnajstih filmov je dobil leta 1962 Zlatega leva na Beneškem filmskem festivalu). Tehniko uporabe piktogramov, ki jo je razvil za risanje filmov, je pozneje prenesel na svoje "priročnike", tj. pedagoške tekste v obliki stripov. Ker Friedman verjame v potencial neprofesionalnih "arhitekturnih načrtovalcev", ki lahko prevzemajo njegove metode, je razvil jezik lahko prepoznavnih grafičnih znakov (človeške figure, geste, živali?) in jih kombiniral z manifestno vsebino. Kmalu za tem, ko je izvedel eno svojih redkih arhitekturnih realizacij (Angers v Franciji, konec sedemdesetih let), je izdal priročnik za samonačrtovanje, kjer je razdelitev in ureditev vseh danih arhitekturnih elementov prenesel na prihodnje uporabnike te arhitekture.
Razstava O konceptu ville spatiale, ki jo je Yona Friedman zasnoval posebej za Malo galerijo, govori o Friedmanovem zgoraj omenjenem doprinosu k novemu, participatornemu pojmovanju družbenega prostora in mesta, ki ima potencial prilagajanja individualnim potrebam in raztezanja nad obstoječe zgradbe. Ponatisi risb in kolažev, ki ponazarjajo različne tipe ureditev znotraj ville spatiale, so predstavljeni na ikonostazi (kot različne nosilce poimenuje Friedman) in vzeti iz različnih obdobij; kot je pri Friedmanu pogosto, so nedatirani. Tri makete, predstavljene na razstavi, so še eden od formatov Friedmanove vizualizacije koncepta ville spatiale. Za svoje instalacije in makete Friedman vedno uporablja najbolj osnovne in po možnosti reciklirane materiale: papir, žico, embalažni material, polistiren. Pod stropom je obešena lahka mrežna struktura, ki ponazarja eno od možnih stanj ali oblik ville spatiale.
V zadnjih letih Friedman razstavlja skoraj izključno v kontekstu institucij sodobne umetnosti; med drugim je sodeloval na bienalih v Šanghaju (2002), Benetkah (2003, 2009) in na documenti 11 v Kasslu (2002). V Ljubljani smo njegovo delo lahko videli že na razstavi Stari mojstri v P74 (kustosinja Zdenka Badovinac, 2008), lani je z njim v razstavnem prostoru Bétonsalon v Parizu organiziral delavnico Tobias Putrih, letos pa ga je v okviru projekta in razstave v Benetkah (Common Ground: Projects for the Lagoon) k sodelovanju povabila tudi Marjetica Potrč, skupaj s študenti tamkajšnje šole vizualnih umetnosti IUAV. Zastopa ga galerija Kamel Mennour v Parizu.
Nataša Petrešin-Bachelez

Zahvala: Yona Friedman (za njegov entuziazem in radodarnost); Nika van Berkel, Gregor Bucik, Gašper Fabijan (za vse izvedbe Yonovih navodil in prostovoljno pomoč pri postavitvi razstave); Jane Huldman in Helene Fentener van Vlissingen, Stroom/Den Haag (za prijazno pomoč pri transportu maket); Galerie Kamel Mennour, Paris (za pomoč pri komunikaciji in publikaciji); Actar, Barcelona/New York (za dovoljenje ponovne objave teksta in slik v publikaciji).