Gabrijel Stupica, Retrospektiva

ZADNJE JAVNO VODSTVO
Nedelja, 18. 5. 2014, ob 11.uri, vodi kustosinja razstave dr. Martina Vovk.

Več o razstavnem programu v priponki.

Kot eden najbolj priznanih umetnikov v slovenskem in nekdanjem jugoslovanskem prostoru je Gabrijel Stupica že za časa življenja pogosto razstavljal tako doma kot v tujini. Kljub temu pa njegov opus še ni bil celovito in zaokroženo študijsko predstavljen v nacionalni muzejski ustanovi, zato smo si ob pripravi retrospektive to zadali za cilj.

Razstava predstavlja obsežni opus Gabrijela Stupice z izborom približno 300 del (123 slik in 170 risb, gvašev, temper in akvarelov na papirju); mnoga od njih so nam posodili lastniki in skrbniki javnih in zasebnih zbirk v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji in Nemčiji. Med javnimi zbirkami smo si izposodili dela iz zagrebških Muzeja suvremene umjetnosti in Moderne galerije, reškega Muzeja moderne i suvremene umjetnosti, beograjskega Muzeja savremene umetnosti, Neues Museuma v Nürnbergu, Mestnega muzeja v Ljubljani, Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, Galerije Velenje in Galerije Rika Debenjaka v Kanalu. Slike iz svojih zbirk so velikodušno posodili tudi Nova Ljubljanska banka d.d., Adriatic Slovenica d.d., ACH d.d., Univerzitetni klinični center v Mariboru, Radiotelevizija Slovenija in Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, prav tako pa tudi številni zasebni lastniki iz Slovenije in Hrvaške.

Retrospektivna razstava je zastavljena kot sistematična in pregledna predstavitev Stupičevega slikarskega delovanja skozi desetletja njegovega ustvarjanja, od začetkov njegove slikarske formacije na zagrebški akademiji (1931-1937) in v »zagrebškem obdobju«, ki ga na razstavi zastopa izbor najbolj značilnih avtoportretov, portretov in tihožitij v klasični slikarski maniri. Po Stupičevi selitvi v Ljubljano leta 1946 sledijo leta slikarskih raziskav, ki jih je stroka imenovala »temno obdobje«, torej slikarstvo, ki se razvija iz temnega, zemeljskega kolorita zagrebške tradicije. V tem času se začenjajo pojavljati značilni samonikli motivi Stupičeve slikarske ikonografije: ob stalnem motivu avtoportreta, ki slikarja zaposluje vse od prvih slikarskih in risarskih poskusov, se pojavi motiv deklice in mize z igračkami. Leta 1958 nastane prelomna ikonična slika Flora, ki najavi novo, »svetlo obdobje« v slikarjevem razvoju; to predstavlja vrhunec njegovega opusa v šestdesetih in sedemdesetih letih. V tem času se povsem izoblikujejo najznačilnejši Stupičevi motivi: modernistične izpeljave lastne podobe, ženske figure, deklice (ob mizi z igračkami) / neveste / žene in ateljeja, ki predstavljajo sklenjen in introvertiran univerzum slikarjevega figuralnega intimizma in s katerimi Stupica ustvari kanonične podobe slovenskega modernističnega slikarstva. Njegov slikarski vrhunec predstavlja modernistično sintezo figuralnega in formalnega raziskovanja. V slednjem je Stupica eksperimentiral v modernistični obdelavi slikarske površine s tempero, kolažem, fingiranim kolažem, s subtilnimi lazurnimi nanosi ali skoraj informelsko neposrednostjo materiala. Ustvarjal je slikarsko sintakso, ki je rezultat domala skrivnostnega eksperimentiranja z materiali, kar je predstavljalo še dodaten izjemen izziv ob že sicer obsežnem restavratorskem delu, ki so ga v procesu priprav na razstavo opravile restavratorke Nada Madžarac, Marijana Kapus Dukarić in Rebeka Vegelj. Posebno zahtevno restavratorsko pripravo je terjalo (ne le po dimenzijah) največje Stupičevo delo, slika Atelje (1979-1985), ki bo tokrat prvič predstavljena javnosti in uvaja sklepni del razstave, nekakšen slikarjev ustvarjalni in izpovedni epilog v seriji pretresljivih avtoportretov iz skicirke, ki jih je Stupica ustvarjal ob koncu življenja.

Obsežni razstavni katalog prinaša poglobljeno študijo Tomaža Brejca, ki se podrobno posveča Stupičevim letom slikarske formacije v zagrebškem obdobju in sledi njegovemu razvoju vse do njegovega slikarskega vrhunca v poznih šestdesetih letih; Martina Vovk pod drobnogled vzame tematski sklop ženske figure, s katerim je Stupica v svojem opusu ustvarjal povsem samoniklo zasebno ikonografijo; Sergej Kapus se ukvarja s teoretskimi predpostavkami obsesivnega ponavljanja v morda najlepšem od Stupičevih motivov - mizici z igračkami; Tomislav Vignjević pa analizira še enega od emblemov Stupičevega slikarstva, avtoportret. V katalogu je ponatisnjen relativno obsežen intervju, ki ga je z umetnikom ob koncu njegovega življenja naredila Manca Košir; med slikarjevimi sicer lakoničnimi pričevanji je to njegova najbolj izčrpna izpoved o lastnem delu in življenju, ki sta pri njem prepletena v nedeljivo celoto. V katalogu je tudi prvič na enem mestu objavljen izdaten izbor barvnih reprodukcij slik in del na papirju. Biografske in bibliografske podatke je iz domala nepregledne množice Stupičevih skupinskih in osebnih razstav, nagrad in zapisov o njegovem delu smiselno zbrala in uredila Jana Intihar Ferjan. Katalog je oblikoval Novi kolektivizem, uredila pa ga je kustosinja razstave Martina Vovk.

Razstavo in izid kataloga je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.