20. stoletje. Kontinuitete in prelomi - Marij Pregelj (1913-1967): Razstava ilustracij Iliade in Odiseja ob stoletnici rojstva

Marij Pregelj, Homer in muza pesništva, 1951, laviran tuš na papirju, 50 x 33.5 cm, Moderna galerija (573-1/R)

ILIADA
27. september 2013 - 5. januar 2014

ODISEJA
7. januar - 18. maj 2014

Moderna galerija, Cankarjeva 15

Ob stoletnici rojstva Marija Preglja je na ogled razstava ilustracij Iliade (1949-50), ki ji bo 7. januarja sledila še razstava ilustracij Odiseje (1951). Razstavljenih bo vseh 50 ilustracij: 25 ilustracij Iliade in 25 ilustracij Odiseje. Vsaka ima svojo uvodno ilustracijo s Homerjevo podobo, ostalih 24 ilustracij pa sledi 24 spevom iz posamičnega epa.

Razstava je nastala v sodelovanju in s podporo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in je del programa mednarodnega simpozija o klasični filologiji "Classics & Class: Teaching Greek and Latin Behind the Iron Curtain", ki ga organizirata Oddelek za klasično filologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Fakulteta "Artes liberales" Univerze v Varšavi. Razstava se bo v okviru mednarodnega simpozija odprla v petek, 23. septembra, ob 20. uri.

Več o programu simpozija na spletni strani: www.classics.si

Avtor postavitve je dr. Marko Jenko, kustos Moderne galerije. Razstavo ilustracij bo spremljal tudi bogat pedagoški program.

Moderna galerija se ob tej priložnosti zahvaljuje Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, zlasti dr. Davidu Movrinu z Oddelka za klasično filologijo Filozofske fakultete.

Marij Pregelj se je rodil 8. avgusta 1913 v Kranju v družini pisatelja dr. Ivana Preglja. Študiral je na Akademiji likovnih umjetnosti v Zagrebu (1932-1936), najprej risanje in nato slikarstvo. Leta 1937 je postal član Društva slovenskih likovnih umetnikov (Neodvisni) in začel z njimi razstavljati. Med vojno je bil v nemškem in nato v italijanskem vojnem ujetništvu. Po vojni je bil predavatelj za slikarstvo na Šoli za umetno obrt v Ljubljani, leta 1948 pa je bil imenovan za docenta na ljubljanski Akademiji za upodabljajočo umetnost, kjer je poučeval do smrti. Leta 1960 je bil izvoljen za predsednika Zveze likovnih umetnikov Jugoslavije, ki jo je vodil štiri leta. Študijsko se je izpopolnjeval v Parizu, Londonu in v Italiji. Umrl je 18. Marca 1967 v Ljubljani. Za svoje delo je bil večkrat nagrajen: med drugim je dvakrat prejel Prešernovo nagrado, zlato plaketo oziroma najvišje priznanje na 2. trienalu likovnih umetnosti v Beogradu, v italijanskem Certaldu je dobil medaljo za ilustracije Dekamerona. Postumno mu je bila dodeljena tudi Jakopičeva nagrada.

Pregljevo delo nedvomno predstavlja enega najpomembnejših opusov modernizma na Slovenskem in v takratni Jugoslaviji. Znotraj njegove dokaj obširne in raznovrstne ustvarjalne poti ilustracija zavzema prav posebno mesto. Zanjo je med drugim kar trikrat prejel Levstikovo nagrado: leta 1949 za ilustracije Bevkovih Otroških let, leta 1957 za ilustracije Londonovega Belega očnjaka in nazadje leta 1960 za ilustracije Hemingwayeve novele Starec in morje. Poleg zgoraj omenjenega Dekamerona je Pregelj v povojnem času ilustriral še Naftonosilca Derbenta Jurija Krymova (1949), srbski prevod Levstikovega Martina Krpana (1949), Afriške pripovedke (1956), Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem (1958), proti koncu življenja pa še srbski prevod Faulknerjeve novele Konjički gambit (1967). Začetkom Pregljeve ilustracije lahko drugače sledimo krepko v predvojni čas: že leta 1933 se je preizkusil v ilustriranju Otroka v karcerju Ernsta Ecksteina. Njegove prve knjižne ilustracije pa so nastale leta 1944, in sicer za novelo Na vakance očeta Ivana Preglja.

Ilustracije Iliade in Odiseje niso zgolj prelomnica znotraj razvoja ilustracije pri Preglju, temveč so obenem premena glede na njegov celotni oziroma takrat še razvijajoči se opus, z odločilnim pomenom za širše umevanje modernizma v povojnem času. Očitno je, da je že vsebina obeh epov svoj odmev hitro našla v slikarjevem svetu ali v »vsebinskih in likovnih« potezah njegovega dotedanjega opusa ter drugih preokupacij intimne narave, ki bodo v njegovem delu prisotne vse do smrti. Kajpak je pri vprašanju človeške figure, v njenih pomenljivih držah, gestah in izrazih, skupaj s prepoznavanjem različnih zahodnoevropskih vplivov ali referenc, ki kažejo Pregljevo umetnostnozgodovinsko znanje in razgledanost, treba upoštevati tudi in predvsem izkušnjo II. svetovne vojne, skupaj z usodo veličine in velikih tem človeškega življenja v povojnem času.