Sedanjost in prisotnost

Yuri Albert, Pisma bratu Theu, 1992-1994, Foto: Dejan Habicht, Matija Pavlovec (© Moderna galerija, Ljubljana)

Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Maistrova 3

Izbor del iz zbirke Arteast 2000+ in nacionalne zbirke Moderne galerije

Umetniki: Nika Autor, Mirosłav Bałka, Dimitrije Bašičević Mangelos, Jože Barši, Viktor Bernik, Borghesia, Carlfriedrich Claus, Vuk Ćosić, Vlasta Delimar, Društvo za domače raziskave, Braco Dimitrijević, Róza El-Hassan, Miklós Erdély, Vadim Fiškin, Bojan Gorenec, Tomaž Gregorič, Marina Gržinić & Aina Šmid, Dejan Habicht, Jenny Holzer, Ištvan Išt Huzjan, Irwin, Sanja Iveković & Dalibor Martinis, Janez Janša & Janez Janša & Janez Janša, Sergej Kapus, Žiga Kariž, Marko Kovačič, Jiři Kovanda, Milan Knížák, Ivan Kožarić (Gorgona), Laibach, Zmago Lenardič & Jasna Hribernik, David Maljković, Vlado Martek, Mednarodna stavka umetnikov, Anja Medved & Nadja Velušček, Tao G. Vrhovec Sambolec , Alex Mlynárčik, Novi kolektivizem & Gledališče Scipion Nasice, Novi kolektivizem, Neue Slowenische Kunst, OHO (Tomaž Šalamun), Oktobar 75, Tanja Ostojić, Alen Ožbolt, Adrian Paci, Marko Peljhan, Amalia Perjovschi, Dan Perjovschi, Tadej Pogačar, Marko Pogačnik, Marjetica Potrč, Kiril Praškov, Arjan Pregl, Dmitrij Prigov, Marija Mojca Pungerčar, Punk muzej, Franc Purg, Tobias Putrih, Aleksandr Roitburd, Vinko Rozman, Kalin Serapionov, Nedko Solakov, Zora Stančič, Mladen Stilinović, Tone Stojko, Jane Štravs, Miha Štrukelj, Endre Tót, TV Galerija, Jiří Valoch, Josip Vaništa (Gorgona), Franci Zagoričnik, Želimir Žilnik, Dragan Živadinov: Dunja Zupančič: Miha Turšič

Kustosi razstave: Zdenka Badovinac, Bojana Piškur, Igor Španjol

Sodelavci pri posamičnih projektih: Dunja Blažević (TV Galerija), Igor Vidmar (Punk muzej)

Medtem ko se razstava nacionalne zbirke v muzeju moderne umetnosti konča z letom 1991, ko je Slovenija postala samostojna država, pa so dela na postavitvi v MSUM-u že iz šestdesetih let. Sodobnost, kot je interpretirana tu, ima tako dva začetka: idejnega v šestdesetih letih, torej v času, ko se je oblikovala večina estetskih konceptov, ki zanimajo umetnike danes, in kronološkega v začetku devetdesetih let, ko se je začela nova doba, ki jo zaznamujejo padec komunističnih režimov, konec Jugoslavije in nekaterih drugih večnacionalnih držav, pospešeni procesi globalizacije in vse širša uporaba digitalne tehnologije. Koncept sodobnosti s pripadajočo koncentracijo določenih umetniških interesov je tako nemogoče zajeti zgolj kronološko. Zato tudi postavitev zbirke v MSUM-u za glavno temo jemlje prav čas in njegov osvobajajoči potencial.

Sedanji čas ni nujno enako sodobnosti. Giorgio Agamben pravi, da je sodobno času neprimerno (inattuale). "Svojemu času resnično pripada , je resnično njegov sodobnik, tisti, ki se ne ujema popolnoma z njim in se ne izenačuje z njegovimi zahtevami ter je zato v tem smislu neprimeren [inattuale]; toda prav zato, prav prek tega odklona in tega anahronizma, je bolj kot drugi sposoben zaznati in doumeti svoj čas." Tako obravnavano sodobnost tukaj imenujemo navzočnost in nam pomeni aktivni odnos do svojega časa, medtem ko bomo kronološkemu času rekli sedanjost, torej čas, v katerem živimo. Sodobno umetnost moramo opisovat kot pripadajočo hkrati tako sedanjosti kot navzočnosti.

Koncept razstave Sedanjost in prisotnost se ukvarja z različnimi oblikami časa, ki osvobaja in časa, ki zasužnjuje (retročas, življeni čas, čas prihodnosti, no future, vojni čas, ideološki čas, dominantni čas, kvantitativni čas, ustvarjalni čas, čas odsotnega muzeja, čas prehoda).