Retrospektivni katalog skupine OHO

Četrtek, 27. 12. 2007 ob 11.00
Informacijski center Moderne galerije.

Predstavitev druge, dopolnjene izdaje retrospektivnega kataloga OHO
Publikacijo bodo predstavili:
Zdenka Badovinac, Iztok Geister, Naško Križnar, Marko Pogačnik in Igor Španjol

Preden se poslovimo od starega leta in začasno še od prostorov na Tomšičevi, bi vam v Moderni galeriji radi predstavili še letošnji založniški projekt, ki sledi donaciji arhivskega gradiva Marka Pogačnika: drugo, dopolnjeno izdajo retrospektivnega kataloga skupine OHO.

V Moderni galeriji smo pripravili prvo retrospektivo skupine OHO leta 1994, kustos razstave je bil naš pokojni kolega Igor Zabel. Razstava je veliko prispevala k aktualiziranju zapostavljene vzporedne linije slovenske umetnosti, ki se začenja z zgodovinskimi avantgardami in nadaljuje z neoavantgardami šestdesetih in sedemdesetih ter z retroavantgardo osemdesetih let. Že samo dejstvo, da je bil prvotni razstavni katalog hitro razprodan, priča tako o naraščajočem valu zanimanja za OHO in njegove številne predstavitve v mednarodnem prostoru kot o velikem pomenu tradicije avantgard za sodobno umetnost.

V novi izdaji kataloga objavljamo Kratko zgodovino gibanja OHO, enega od poslednjih besedil Igorja Zabela, pogled Marka Pogačnika na temeljne vidike OHO-ja danes in dopolnjen dokumentarni aparat, ki ga je pripravila Bojana Rogina.

Zabel je OHO opisal kot najzanimivejše in najpomembnejše neoavantgardno umetniško gibanje v Sloveniji v šestdesetih letih 20. stoletja. Njegova zgodovina ni zelo dolga, a je izjemno bogata in kompleksna. Tako rekoč vsi bistveni vidiki njegovega dela so se spremenili ali predrugačili: člani, ideje, organizacijska načela in umetniška praksa, vendar je bil ta razvoj izjemno koherenten in logičen.
Gibanje OHO je doživelo številne razvojne faze in ga navadno delimo na tri obdobja. V prvem (od 1966 do konca leta 1968) je bil precej široko in neformalno gibanje, njegova dejavnost pa je temeljila na teoriji reizma. Reistom je šlo za to, da bi svet dojeli kot polje samostojnih stvari, ki imajo svoj pomen le same v sebi. Odrekli so se ekspresivnosti in omejevali umetnikovo samovoljo, pojem umetnine pa zamenjali s pojmom »artikla«. V drugi fazi (1969-1970) se je OHO preusmeril na polje sodobne, inovativne umetnosti in vpeljal v slovensko umetnost mednarodno uveljavljene pojave in tokove: arte povera, procesualno umetnost, pokrajino in telo kot izrazno sredstvo. Takrat so Ohojevci vse bolj prehajali v konceptualizem, način dela, kjer je umetnina predvsem miselni koncept ali ideja, ki je samo ponazarjajo materialni vidiki. V sklepnem obdobju se je skupina preobrazila v skupnost, ki se je usmerila v ezoterično obliko »transcedentalnega« konceptualizma in posluževala prijemov telepatije in svojevrstne ekološke drže. Potem, ko je OHO leta 1971 prenehal z delom, so se njegovi člani naselili na kmetiji in ustanovili komuno, v kateri so poskušali doseči identiteto umetnosti in življenja. Družino v Šempasu lahko razumemo kot sklepno ohojevsko dejanje.

Urednik druge izdaje je Igor Španjol.

Ponatis knjige je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Knjiga je izšla v so-založništvu z uveljavljeno založbo Revolver. Archiv für aktuelle Kunst iz Frankfurta.