Yan Pei-Ming in Adel Abdessemed

27.11.2006

Vsak s svoje strani, enaka usoda

Mala galerija (Slovenska cesta 35)

27.11. - 25. 12. 2006

Gostujoči kustos: Hou Hanru

Vabimo vas na odprtje razstave v ponedeljek, 27. 11. 2006, ob 20.uri v Mali galeriji.

Gostujoči kustos Hou Hanru na razstavi Vsak s svoje strani, enaka usoda
predstavlja dva umetnika, ki imata različni osebnosti in osebni zgodovini, vendar si delita izkušnjo emigranta iz nezahodnega okolja, ki mora preživeti v globalni stvarnosti, kateri v veliki meri vladajo zahodnocentrični interesi.

Yan Pei-Ming se je rodil leta 1960 v Šanghaju na Kitajskem in se preselil v Francijo leta 1981, ko je bil Adel Abdessemed star deset let in je še živel v rodni Alžiriji. Slednji se je uspel naseliti v Franciji leta 1995, ko se je prvi že uveljavil kot zvezda francoske slikarske scene. V zadnjih letih je Abdessemed deležen vse večje pozornosti javnosti, medtem ko Yan Pei-Ming še naprej zaseda eno osrednjih mest v svetu francoske umetnosti.

Yan Pei-Ming je odrasel v času prehoda od kulturne revolucije do prvega obdobja odpiranja Kitajske in reform v njej, v zadnjih dveh desetletjih pa je v Franciji naredil umetniško kariero. Njegove slike so bolj akcije kot zamrznjene strukture barv in oblik, na njih se pojavljajo ikonične osebe, ki so globoko vplivale nanj in na njegove sodobnike, na primer Mao Cetung, papež itn. Tu ne gre le za podobe, ki so zaznamovale njegov spomin na javne prostore, v katerih prevladuje propaganda maoizma in drugih ideologij, temveč tudi glavne elemente, ki sestavljajo njegov intimni osebni spomin in domišljijo. Zato so Maovi portreti pogosto narejeni in predstavljeni ob podobah Mingovega očeta, prijateljev in imaginarnih oseb. Vendar pa so Mingove portretne slike vse kaj drugega kot slavljenje ali čaščenje upodobljenih. Prav nasprotno, provokativne so, kritične in celo subverzivne; nekatere so v Franciji sprožile niz javnih razprav o moralnosti javnega prikazovanja portretov zločincev in politikov. V delu Yan Pei-Minga lahko človek čuti povsem enako ekstatično čustvo ljubezni in bolečino. Kot očeta ga je začela intimno zanimati usoda otrok, posebno tistih, ki živijo v revščini in odrinjeni na obrobje. Naredil je veliko portretov revnih otrok v Južni Afriki, La Réunionu, Saint Denisu itn. ter jih predstavil v najbolj uglednih javnih razstaviščih, vključno s pariškim Pantheonom. Njegov zadnji ciklus Piratske zastave, ki ga je prvič razstavil na 2. bienalu v Sevilli, sestoji iz sto zastav s črno-belimi akvarelnimi podobami trpečih obrazov otrok z območij, ki so jih prizadele vojne, kot sta Sudan in Libanon, ali žrtev drugih človeških norosti - poleg njih pa so podobe lobanje in bankovca za en ameriški dolar.

Umetnost Adela Abdessemeda se osredotoča na sistem spektakla umetnosti in sistem moči, ki ga predstavlja; preko tega raziskuje biopolitično moč družbenih norm in tabujev. Njegov jezik, ki se zateka k širokemu razponu medijev, od risbe, videa, fotografije in performansa do instalacij, je vedno radikalno "minimalističen" in neposreden, vsebina pa je zmeraj občutljiva in močna. Ta moč izhaja iz zelo radikalne in drzne mobilizacije ter presenetljivih kombinacij oblik, motivov in situacij, ki izhajajo iz umetnikove transkulturne izkušnje. Vedno se navezuje na vero v revolucijo, tako družbeno kot individualno. V delu je razvil strategijo, ki združuje intenzivna in trajajoča pogajanja ter začasne prekinitve z uveljavljenim sistemom. Z uprizarjanjem pogosto subverzivnih performansov, ki kršijo družbene tabuje glede verskih, moralnih in kulturnih kodov znotraj uveljavljenega sistema, inteligentno izrablja sistem, da ironično in kritično naredi svoje zahteve vidne in slišne ter da izzove javne razprave. Deli, ki bosta na razstavi - Najlažje je govoriti, nekajsekundni posnetek v zanki, ki prikazuje nogo, kako potepta mikrofon na cesti, in Rojstvo ljubezni, bližnji posnetek mačke, ki vsem na očeh žre majhno podgano - sta presenetljivi, nenavadno ironični in celo nasilni. Podobe so posnete "hladno", z distanco, s čimer postanejo dejanja še bolj kruto resnična in impresivna, tako da jih človek ne more odmisliti, ne da bi bil globoko presunjen in nemiren.

Oba umetnika se ukvarjata z umetniškimi in kreativnimi dejanji, ki stremijo k izboljšanju človeške zavesti; zaradi tega delita enako usodo. In to je usoda, ki bi se jo morali vsi naučiti deliti in se ji zavezati zaradi umetnosti, ki nam jo ponujata.

(iz besedila kustosa Houja Hanruja v katalogu, november 2006)

Hou Hanru je nedvomno eden od najbolj dinamičnih in inovativnih kuratorjev in kritikov sodobne umetnosti. Rodil se je leta 1963 v kantonu Guangzhou na Kitajskem. Od leta 1990 do 2006 je živel in delal v Parizu kot neodvisni kustos in kritik. Študiral je na Centralnem inštitutu za lepe umetnosti v Pekingu, zdaj pa je vodja razstavnih programov in programov za javnost pri San Francisco Art Institute. Bil je kustos številnih pomembnih razstav, kot so Cities on the Move (1997-2000, skupaj s Hansom Ulrichom Obristom), Zone of Urgency (v okviru 50. beneškega bienala 2003), 3. trienale v Tirani (Go Inside, 2005), umetniški direktor 2. trienala v Guangzhouju (2005) in so-kustos razstave Beyond: An Extraordinary Space of Experimentation for Modernization (2005, skupaj z H.U. Obristom in Guom Xiaoyanom). Nedavno je bil imenovan za kustosa 10. mednarodnega bienala v Istanbulu. Poleg strokovnih besedil za razstavne kataloge in publikacije piše kritike za revije, kot so Art Monthly, Third Text, Texte Zur Kunst, Frieze, Flash Art International.