JOŽE SLAK Slike za slepe

25.05.2006

25. maj - 25. junij 2006
Mala galerija - Moderna galerija, Ljubljana

Vabimo vas na odprtje razstave v četrtek, 25. maja 2006, ob 20. uri v Mali galeriji.
Glasba in otvoritveni performans: Jernej Lunder

Jože Slak (1951) je leta 1975 diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Gabrijelu Stupici. Leta 1985 je dobil štipendijo japonske vlade za šestmesečni tečaj japonščine in za enoletni študij zahodnega slikarstva na podiplomskem oddelku likovne akademije v Kiotu. Ukvarja se še z mizarstvom, amatersko astronomijo in aikidom. Doslej je imel okoli 60 samostojnih razstav doma in po svetu, udeležil se je tudi številnih kolonij. Redno razstavlja v galeriji Equrna. Razstavljal je tudi v Beogradu (Salon Muzeja savremene umetnosti, 1981, Sebastian, 1988), v Osaki, Kiotu in Tokiu (ON Gallery, Iteza, Space Niki, 1986 in 1987) in v Zagrebu (Galerija suvremene umjetnosti, 1987).
Leta 1993 je imel pregledno razstavo v Moderni galeriji v Ljubljani. Njegove slike hranijo v zbirkah v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu, Leverkusnu in Gradcu. Prejel je nagrado Zlata ptica (1981) in Župančičevo nagrado (1993).
Slikarstvo Jožeta Slaka - Đoke velja v slovenski umetnosti zadnjih treh desetletij za izjemno. Z rabo izrezljanih formatov, pisanih in bleščečih lakastih barv, množičnega, banalnega, kičastega in subkulturnega podobja, spektakularno naslikanih pokrajin in najdene predmetnosti je razvil specifičen, zelo kompleksen model slike in vpeljal močno ironično distanco ter dekonstruktivne težnje v obravnavo dominantnih resnih in strogih načel abstraktnega, zlasti primarnega slikarstva.
Kljub humorni razsežnosti, živahni energiji in heterogeni kreativnosti, ki bistveno zaznamujejo Slakovo slikarsko produkcijo, je pomembna njegova pripomba, da so njegove slike pravzaprav zelo resne in da je resnost v bistvu slepota. Tako na pričujoči razstavi gre za konceptualno prepletanje več različnih, čeprav tudi povezanih ravni slepote: fizične, socialne, konceptualne, ideološke in politične.
Fizična dimenzija problematiziranja slepote se kaže na formalni ravni metjejskih postopkov, v značilnem izmikanju uveljavljenim pojmovanjem površine abstraktne slike, odsotnosti barv, zlasti pa v poudarjeni taktilni, braillovski naravi izrezljanih, izdolbenih in reliefnih slik, dodatno podprti z elektronsko glasbeno podlago. S tem je povezana socialna razsežnost, ki se kaže v avtorjevi težnji po afirmaciji recepcijskih izkušenj in pomenskih ter emocionalnih možnosti razstave pri slepih in slabovidnih, ki so v kontekstu vizualne umetnosti pogosto spregledani kot "manjvredno" občinstvo.
Konceptualna slepota se kaže v vprašanjih vztrajanja, ponavljanja in navajenosti, tj. vere v umetnost, katera ponazarja perpetuiranje enega in istega, na kaligrafski risbi utemeljenega in računalniško stiliziranega izhodiščnega motiva. Podobno kot pri delu z materiali, ki odsevajo svetlobo, gre tudi tokrat, kljub abstraktemu in monokremnemu prijemu, za težnjo po učinkih, da bi bila slika z različnih koncev videti drugačna.
Postopki vizualnega preobilja, ki vodi v zaslepitev, bežnosti in zrcaljenja opozarjajo na aktualno problematiko politične neobčutljivost do sodobne umetnosti, ki predstavlja ideološko raven slepote. Tehnike izrezovanja, dolbenja in reliefa v polju slikarstva dodatno intenzivirajo občutljivost avtorjevih in naših čutil ter na določen način krepijo zavest o pomenu ideološke in politične strukturiranosti družbenih prvin v prepletanju slike, zvoka in giba, akcije in estetike.
Kustos razstave je IGOR ŠPANJOL, Ob razstavi bo izšel katalog z besedili Jožeta Slaka in Igorja Španjola.

Projekt so podprli: Ministrstvo za kulturo RS, MOL - oddelek za kulturo.