ARHIVI REK

30.12.2005

Migjen Kelmendi
Marjetica Potrč
30. 12. 2005 ? 28. 1. 2006
Informacijski center Moderne galerije

Uvod v mednarodno razstavo
PREKINJENE ZGODOVINE
8. 3. ? 30. 4. 2006
zgornji prostori Moderne galerije

Kustos projekta: Zdenka Badovinac

Arhivi rek
Ko govorimo o zgodovini, upoštevamo predvsem sistematizirano preteklost, ki so ji dali znanstveniki neko logično narativno nit. Tudi če se z njo popolnoma ne strinjamo, nam daje občutek, da stojimo na nečem trdnem in na tem tudi gradimo svojo prihodnost.
Bolj ko se znanstveniki ukvarjajo z zgodovino, bolj relativna postaja. Paradoksno se zdi, da večji znanstveni vložek slabi trdnost in prepričljivost zgodovine. Več znanosti pomeni tudi več različnih sistemov, ki se med seboj relativizirajo in utemeljujejo dvom.
Bolj ko se svet globalizira, bolj smo soočeni z različnimi prostori; s tistimi, ki imajo svojo zgodovino, in tistimi, ki je nimajo. Vse bolj je prisoten dvom v možnost velike globalne zgodovine. Tudi če bi bila možna, se ne more izoblikovati, dokler niso narejene lokalne zgodovine. Tudi obstoječa kanonizirana zgodovina umetnosti se vse bolj sooča s številnimi malimi zgodovinami, ki nastajajo mimo uveljavljenih sistemov. V prostorih brez sistematizirane zgodovine male zgodovine postajo vse pomembnejša tema umetniških del.

Vsak poseg človeka v naravo, ki je pustil kakršnekoli sledove, priča o njegovi gospodarski, socialni in kulturni zgodovini. Če bi se kdo ukvarjal izključno z zgodovino rek, bi lahko zgradil zgodovino človeštva, ki bi v marsičem potekala vzporedno z znano zgodovino, v marsičem pa bi se od nje oddaljevala.

Migjen Kelmendi v svojih zgodbah, zbranih v knjigi To Change the World: A History of the Traces, o novejši zgodovini svojega mesta Prištine pripoveduje skozi mnoge majhne zgodovine, velikokrat povezane prav z zgodovino reke, ki je v določenem zgodovinskem trenutku izginila s površine njegovega mesta.
Marjetica Potrč se v okviru svoje prezentacije ukvarja z zelo aktualno in perečo problematiko vode na različnih koncih sveta. Med drugim obravnava nedavno očiščenje obrežij reke Lane v Tirani kot prikaz današnjega pomena vode v družbi.

Projekt Prekinjene zgodovine se osredotoča na umetnost tistih prostorov, ki zaradi političnih in ekonomskih razlogov niso mogli popolnoma integrirati modernega sistema zgodovinjenja in sprotnega definiranja lastne kulture in umetnosti.

Razstava Prekinjene zgodovine bo predstavila večinoma umetnike iz postkomunističnih držav, vključila pa bo tudi predstavnike nekaterih drugih prostorov s sorodno problematiko.

Dežele, ki so doživljale desetletja trajajoče ideološke pritiske in režime, razkol med tradicionalnimi vrednotami in modernostjo, vojne in revščino, velike socialne in politične spremembe, so bile hkrati priče prekinjanja zgodovinskega toka kulturnih in umetniških tokov. Nasprotno pa je za zahodni svet značilna kontinuiteta, ki je šele omogočila razvoj tradicije umetnosti kot tudi demokratičnih vrednot.

Zgodovina, kot jo predstavlja zahodni muzej, je zato lahko zgradila svojo neprekinjeno linearno zgodbo, za razliko od nezahodnih prostorov, ki so po eni strani
prostori prekinjenih kolektivnih zgodovin, po drugi pa majhnih zgodovin posameznikov, konstruiranih ravno zaradi odsotnosti kolektivne narativnosti.

V tem smislu lahko govorimo o nekakšnem samozgodovinjenju umetnikov, ki so bili zaradi odsotnosti ustrezne kolektivne zgodovine prisiljeni najti svoj lastni interpretacijski kontekst.

Ne glede na to, da je bila v Vzhodni Evropi aktivnost institucij, ki so se ukvarjale z zgodovino umetnosti, zelo različna v posameznih državah in je variirala od zelo profesionalnih institucij do popolnoma ideoloških izpostav, pa lahko na splošno rečemo, da so institucije v najboljših primerih umetnikom dajale zgolj nacionalni in ideološki okvir.

Še zlasti neoavantgardni umetniki so bili največkrat sami svoji zgodovinarji in arhivisti.

Danes se situacija še marsikje ni bistveno spremenila. Res je sicer, da so nekatere vzhodnoevropske institucije postale zelo aktivne na področju samodefiniranja, a vendar gre bolj za posamezne primere. Na splošno se zdi, da pogrešamo narativ teh prostorov, ki bi omogočil primerjave s kanonizirano zgodovino.

Umetniki so se danes po eni strani znašli v situaciji, ko so še vedno v veliki meri prepuščeni lastnemu zgodovinjenju, po drugi strani pa jih na novo prebujeni interes Zahoda že uvršča v svoje muzejske zbirke, in to jih odtujuje od lastnega konteksta.
Zdenka Badovinac