Leon Dolinšek: Velik interpret majhnih zgodb

30.06.2005

Leon Dolinšek
Velik interpret majhnih zgodb
30.6. ? 25.9.2005 Moderna galerija, Ljubljana Kustosinja razstave: Lara Štrumej
V spodnjih prostorih Moderne galerije je na ogled pregledna razstava enega najpomembnejših slovenskih fotografov, katerega obsežni fotografski opus do sedaj še ni doživel temeljite strokovne obdelave. Leon Dolinšek se je rodil 30. junija 1932 v Crikvenici. Družina se je kmalu po Leonovem rojstvu preselila v Ljubljano. Po zgodnji materini smrti je zanj poleg očeta ljubeče skrbel Jože Ferluga z ženo Nežko. Stric Jože, kot ga je imenoval, mu je tudi približal svet fotografije: ko je leta 1952 končal srednjo tehnično šolo v Beogradu mu je podaril prvi fotoaparat in ga seznanil s tehničnimi osnovami fotografiranja. Dolinška je že od vsega začetka zanimal človek in njegov vsakdan, ki ga je v svoj objektiv lovil bodisi z domačega okna nad kavarno Evropa ali pa med svojimi pohajkovanji po ljubljanskih ulicah, nabrežjih Ljubljanice, v pasaži Nebotičnika, na tržnici, v Tivoliju. Medtem ko ga je pri pogledu z okna pritegnila konstelacija pešcev, avtomobilov in uličnih svetilk, mu je srečanje z naključno mimoidočim na ulici omogočilo, da je v njegovem pogledu ali ravnanju lahko razbral srž njegove trenutne pozornosti ali razpoloženja, ki fotografirano situacijo praviloma tudi osmišlja. Ko je Dolinšek leta 1961 po sedmih letih službovanja na pošti sprejel delovno mesto fotoreporterja pri časopisni hiši Delo, je fotografija postala tudi njegova poklicna in ne le ljubiteljska zavzetost. Vendar tudi posnetki, ki so v njegovi več kot dve desetletji dolgi fotoreporterski praksi nastajali bolj ali manj po naročilu urednikov časnika Delo in revije Tovariš, kjer je največ objavljal, odražajo njegov značilen slog, prepoznaven po izostrenem socialnem čutu za malega človeka, po zaznavanju drobnih, na videz nepomembnih dogodkov iz njegovega vsakdanjega pa tudi prazničnega življenja. Čeprav Dolinška označujemo za fotoreporterja, je večina njegovih najboljših fotografij nastala iz očaranosti nad življenjem in nad samim fotografskim medijem. V Dolinškovem širokem spektru tem zavzema posebej pomembno mesto gledališče. Tam nastali posnetki razkrivajo njegov pretanjeni posluh za svet odrske igre, v katerem je znal ujeti fluid, ki so ga izžarevale režirane uprizoritve. Vendar za Dolinška igralec ni bil zanimiv le kot osebnost v vlogi, ki jo je interpretiral na odru, marveč tudi kot človek, ki je pred nastopom in po njem spet on sam, sam s seboj v garderobi in pred ogledalom, ki je Dolinška vedno znova navdihovalo s svojim odsevom kot igro med resnico in iluzijo zrcalne podobe.
Avtor se je tudi sicer rad družil z ustvarjalci vseh vrst; deloma je bilo to zaradi narave njegovega dela, saj je s številnimi umetniki tako ali drugače sodeloval, po drugi strani pa je med njimi našel svoje duhovne somišljenike, občutljive duše, kakršna je bil tudi sam. Takšna znanstva so največkrat obrodila tudi vidne sadove skupnega dela, ki se kažejo, kadar je šlo za sodelovanje z oblikovalci, v plakatih in raznih publikacijah, kadar pa so bili sodelavci likovni umetniki, so v njihovih ateljejih nastali celi nizi izvrstnih posnetkov, portretne mojstrovine, ki o portretistu ne pripovedujejo nič manj kot o portretiranih.
V šestdesetih letih je Dolinšek intenzivno delal tudi za revijo Tovariš: po zgledu tujih ilustriranih revij Life, Paris Match, der Spiegel, Die Bunte, Il Mondo je snoval bolj ali manj obsežne zgodbe v več podobah, ki predstavljajo pionirsko delo na področju reportažne fotografije pri nas. S svojo nadarjenostjo in predanostjo fotografiji je z delom za množični medij časopisja povzdignil slovensko fotoreportrersko fotografijo na raven, primerljivo s tujimi ilustriranimi revijami. Največja vrednota njegovega fotografskega ustvarjanja pa je zagotovo tem, da je s fotografijo spreminjal ustaljene načine človekovega zaznavanja lastne vsakdanjosti. Pregledna razstava v Moderni galeriji vključuje poleg originalov tudi digitalne preslikave fotografij iz časnika Delo in izvode ilustriranega tednika Tovariš. Razstavo spremlja tudi trideset minut dolg video zapis pogovora z Leonom Dolinškom, ki ga je naredil Janez Meglič in razstavni katalog. Ta prinaša poleg predgovora direktorice MG Zdenke Badovinac, osrednji tekst, v katerem je Lara Štrumej, kustosinja razstave, celovito predstavila Dolinškovo ustvarjanje. To sega na različna področja njegovega delovanja ? od fotoreporterskega dela za časnik Delo, kjer je Dolinšek zaslovel s svojimi preprostimi, a vizualno učinkovito podanimi motivi z ljubljanskih ulic, ilustrirani tednik Tovariš, kjer je s svojimi obsežnimi fotoreportažami povzdignil fotoreportrsko fotografijo na raven, primerljivo s tujimi ilustriranimi revijami, do gledališke fotografije in njegovega sodelovanja z oblikovalci, kot sta na primer Bronislav Fajon in Matjaž Vipotnik ter filmskim režiserjem Matjažem Klopčičem. Predstavitev Dolinška kot ustvarjalca in kot osebnost pomembno dopolnjuje spominski esej o Leonu Dolinšku izpod peresa Poldeta Bibiča.
Razstavo je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.