Osebno - izrazno - dokumentarno

01.07.2003

Osebno - izrazno - dokumentarno Leta 1839 je francoska akademija znanosti in umetnosti svetu predstavila kemijsko-optičen postopek ustvarjanja slik, ki so tako podobne izvirnemu subjektu, na podlagi katerega so nastale, da je zanje obveljalo, da so dobesedno kopija realnosti. Postopek je z natančnostjo očesa preslikal subjekt pred objektivom in ustvaril podobo, ki je v nepoučenem gledalcu vzbujala strah in nezaupanje; nekateri gledalci, soočeni s fotografskim portretom, so verjeli, da jih subjekt lahko vidi. Ta tehnična popolnost je postala prednost fotografskega medija pred vsemi do tedaj uporabljenimi tehnikami upodabljanja, istočasno pa je postala njegova največja hiba. Članek, objavljen okoli leta 1850 v Leipziger Anzeiger, nazorno opisuje odnos takratne umetnostne kritike do fotografskega medija: "Ne le da bežnih slik ni mogoče ohraniti, kot se je po temeljiti nemški raziskavi pokazalo, marveč je svetoskrunstvo kaj takega sploh hoteti. Človek je ustvarjen po božji podobi, božje podobe pa človeški stroj ne more ohraniti. Kvečjemu božanski umetnik, ki ga navdihuje nebeška intuicija, si sme drzniti, da v posvečenem trenutku na najvišji ukaz svojega genija brez vsakršne strojne pomoči upodobi božječloveške poteze." Čeprav je od tega zapisa minilo že 150 let, se je nekaj podobnega mišljenja v nas ohranilo. Zaradi svoje tehnične preprostosti je fotografija zelo razširjen medij, fotografski aparat je postal nujna oprema vsakega gospodinjstva. Toda ravno ta potreba dokazuje obstoj zelo bogatega in vsesplošno razumljivega vizualnega jezika. Dandanes smo gledalci mnogo bolj razgledani in ne verjamemo več, da je možno zaobjeti vse aspekte realnosti enega subjekta. Vemo, da istočasno obstoji mnogo podob istega subjekta. Ne glede na to bistveno razliko v naši percepciji pa nas na realnost fotografskega posnetka opozori dejstvo, da je subjekt moral biti pred objektivom, zato da se je lahko pojavil na posnetku, torej je nekje nekdaj dejansko obstajal. Ko sprejmemo to kot neizpodbitno dejstvo, se vrnemo na preprosto razumevanje medija, ki je dejansko zmožen preslikati realnost. Postopek fotografiranja, opisan kot snapshot oziroma momentka, je rdeča nit razstave Osebno - izrazno - dokumentarno. Fotografsko delo je podobno lovu. Fotograf je kot lovec v gozdu, na preži za motivi: ko v obliki subjekta, ki mu ga ponuja okolje, najde posnetek, prepozna posnetek, ki ga je nosil v svojem spominu. V trenutku soočenja se lahko začne spraševati, od kod izvira zapis v njegovem spominu in subjekt prilagodi tej sliki, ki je z njegovim notranjim očesom vidna le njemu. Lahko pa preskoči postopek usklajevanja in enostavno posname tisto, kar je pritegnilo njegovo pozornost. V trenutku, ko preneha usklajevati ti dve podobi, preneha ustvarjati racionalno in merilo kvalitete postane njegova podzavest. Tako fotograf posname momentko in na podlagi inspiracije ustvari podobo, ki v trenutku, preden je posneta, ni podvržena analizi in racionalnemu estetiziranju. Princip momentke fotografu ponuja možnost dela s čisto inspiracijo in ilustrira skrajne možnosti ustvarjanja, ki jih ponuja fotografski medij. Prepoznavanje umetniške vrednosti v situacijah in objektih, ki sestavljajo naš vsakdan, zahteva, da ustvarjalec usmerja pozornost nanje z veliko mero občutljivosti in brez predsodkov. Fotograf mora biti v tesnem stiku s svojo intuicijo, saj mora odkriti estetsko izrazni potencial v motivih, ki sami po sebi nimajo umetniške vrednosti. Vsakdanje življenje je prepolno takih možnosti in njihovo prepoznavanje je tisto, kar označuje umetniški stil posameznega avtorja na tej razstavi. Podobe, ki same po sebi nimajo umetniške vrednosti na teh posnetkih, ne predstavljajo več, kot so; izrazni potencial se skriva v avtorjevem videnju teh podob. Gre torej za soočenje dveh zgodb, tiste, ki jo subjekt lahko pove sam po sebi, in tiste, ki jo avtor pove o subjektu. Tretja zgodba, ki spremlja te posnetke, je tista, ki si jo prisvoji gledalec in jo ohrani v spominu. Ta zgodba nastane ob soočenju gledalca in razstavljene serije fotografij in tako kot ustvarjalčeva je tudi gledalčeva zgodba popolnoma edinstvena. Fotografija je ustvarjena z namenom biti interpretirana; ko je enkrat objavljena, postane skupna last in zaživi svoje življenje neodvisno od ustvarjalca, ki jo je posnel. Te tri zgodbe, ki se odvijajo v življenju posameznega posnetka, so tudi trije pojmi, ki sestavljajo naslov razstave. Osebna je zgodba, ki nastane ob gledalčevi interpretaciji posnetka, izrazna je zgodba, ki jo v fotografirani subjekt vnese avtor posnetka, dokumentarna pa je sama narava upodobljenega subjekta. Dragi gledalec,
ni naključje, da stojiš pred temi posnetki, ta trenutek je čakal nate. Luka Dekleva