LUJO VODOPIVEC. PARCOURS

15.04.1999

V zgornjih prostorih Moderne galerije do konca meseca razstavlja kipar srednje generacije Lujo Vodopivec. Lujo Vodopivec (rojen leta 1951) je v slovenskem prostoru aktivno prisoten že petindvajset let, od leta 1985 kot profesor za kiparstvo na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Po opravljeni diplomi na ljubljanski ALU leta 1974 in kiparski specialki pri Dragu Tršarju dve leti pozneje, je eno leto študiral na New York Studio School v ZDA pri znamenitemu Williamu Tuckerju, učencu Anthonyja Cara in avtorju temeljnih tekstov o kiparstvu visokega modernizma ter Sidneyu Geistu, znanemu interpretu Brancusija. Vodopivec se je kot izredno nadarjeni umetnik uveljavil že zgodaj ( leta 1976 je na primer razstavljal v Moderni galeriji kot gost Grupe 69), sprva s plastičnimi poenostavitvami človeških in živalskih teles, po študiju v New Yorku pa je povzel visokomodernistično teorijo dodajanja pri oblikovanju modernističnih skulptur - objektov iz kovine. V prvi polovici osemdesetih let, ko je v slikarstvu prevladovala t.i. nova podoba, je ustvarjal slikovite skulpture iz lesa, za katere je značilna domiselna izmenjava temnih vdolbin in svetlih površin. Po mnenju Tomaža Brejca vrhunec te faze predstavljajo trije kipi iz leta 1985 - Kynokephalus Colmar, Cannon Philippi in Freiburški volkodlak ( na razstavi sta prvi in zadnji predstavljena v prvi dvorani, za ograjo). S Freiburškim volkodlakom se je leta 1986 predstavil tudi na beneškem bienalu. V devetdesetih letih se je posvetil sestavljenim skulpturam, ki gledalca spominjajo na nenavadne, mirujoče stroje ali kose pohištva. Pri teh kipih je uporabljal lendapor, stiropor, kovino in les. Ravno kombinacija umetnega materiala - lendaporja "strupeno roza slaščičarske barve" in naravnih materialov, je ustvarila dvoumno situacijo, pri kateri se pravo delo, če citiramo avtorja, "dogaja nekje drugje, ne nujno tam, kjer bi si sam želel". Pri kasnejših razstavah je umetnik uporabljal tudi svoja zgodnja, "reciklirana" dela, jih postavljal v novi, večkrat ironični kontekst in jih dopolnjeval z raznimi ready made objekti. Pregledna razstava v Moderni galeriji predstavlja delo Luja Vodopivca od sedemdesetih let do danes. V ospredju so figure, po katerih je najbolj poznan in priljubljen - prašiči in konjiči, ki pa so postavljeni v najnovejši kontekst (Svinjak, Parcours). V tem primeru ne gre za klasično pregledno ali retrospektivno razstavo, saj umetnik s svojimi že znanimi in tudi razstavljenimi deli ustvari popolnoma nov konstrukt, nekakšen ambient, ki vsebuje umetnikove avtobiografske elemente in njegov komentar že ustvarjenih del. Na razstavi je tudi popolnoma novo delo, Hiša za Kleča, ki, poleg starejših kipov, vključuje živega "akterja", znanega pesnika in pisatelja Milana Kleča, ki v njemu namenjenem prostoru dela v času odprtja galerije. Druga novost, ki pa jo Vodopivec v bistvu uporablja že dolgo, je tesna povezava njegovih kipov in ready made objektov, ki se najbolj zradikalizira v delu z naslovom Kopija realnega? Gre za keramično slaščičarsko posodo, napolnjeno s priljubljenimi Mozart kroglicami. Gledalec si kroglico lahko vzame, pri tem pa se lahko odloči, ali mu le-ta pomeni umetniško delo ali samo slaščico. Če se odloči za slednje, jo seveda lahko poje. Lujo Vodopivec ready made objektov ne uporablja v Duchampovem smislu, temveč mu ti služijo kot funkcionalno pomagalo za svoja dela (hiša, slaščičarska posoda, viličarji), obenem pa opozarjajo na enakovrednost pogleda, ki ga gledalec lahko posveti tako industrijskemu objektu kot umetniškemu delu. Razstavo spremlja katalog, za katerega so strokovne tekste prispevali: Zdenka Badovinac, Ješa Denegri, Andrej Medved in Igor Španjol. Razstavo sta pripravila Breda Ilich Klančnik in Igor Španjol.