HAIM STEINBACH.BREZ NASLOVA (ŠOTORI)

15.10.1998

Haim Steinbach (rojen leta 1944 v Rehovotu, Izrael, od leta 1957 živi in dela v New Yorku), spada med nepogrešljiva imena, ko govorimo o ameriški umetnosti osemdesetih let. Uveljavil se je po letu 1984 v okviru generacije newyorških umetnikov, ki so svojo pripadnost ideji postmodernizma izražali s ponovnim osredotočenjem na potrošniški svet, predvsem s prisvajanjem njegovih atributov in objektov.

Najizrazitejši predstavniki umetnikov, ki jih Achile Bonito Oliva imenuje Neo - America, so poleg Steinbacha še Jeff Koons, Sherrie Levine in Peter Halley. Ti se, za razliko od svojih slikarskih kolegov, niso izražali z barvo na dvodimenzionalnem platnu, temveč s postavljanjem objektov s področja najširšega potrošništva, s svojimi deli pa na ta način kritizirali kapitalistično porabniško družbo. Haim Steinbach je zaslovel kot umetnik, ki kultivirano razstavlja porabniške predmete (na primer Nike superge, embalažo pralnega praška, konzerve hrane...), skupaj z izbranimi predmeti iz antikvariata ali visoko dizajniranimi predmeti. Primerke porabniškega blaga, ki jih je kupil oziroma našel, je razvrščal na skrbno oblikovane poličke in s tem ustvarjal nekakšna kapitalistična tihožitja. Pri tem je poudarjal, da ne gre za parafraziranje Duchampa, ki je ready- made objekte često uporabljal kot metafore, pač pa za preprosto postavitev predmetov takih, kakršni so, s poudarkom na njihovem izboru. Tudi police so bile del umetniškega dela, saj zanje pravi: "Izumil sem polico, kot je nekdo izumil tubo. Tuba ne more zveneti kot violina, ima pa določeno fleksibilnost, v okviru katere lahko (umetnik) ustvari določene situacije, ki ustvarijo občutek za čas, občutek empatije..." Gledalec je pri tem soočen s stvarmi, ki v njem povzročajo neprijeten občutek nelagodja ali pa ga dražijo s svojo očitno banalnostjo, nevtralnostjo ali vsebinsko praznostjo. Velikokrat se spogledujejo s kičem, ki pa ga Steinbach ne jemlje v pejorativnem smislu, temveč kot "politično nepravilnost, ki jo ljudje često uporabljajo za prikaz svoje superiornosti nad drugimi." V začetku devetdesetih let police v Steinbachovi umetnosti nadomestijo omare s predali, kamor umetnik skrije predmete. Instalacije v tem času so postale bolj ambientalne, vključevale so tudi aktivno udeležbo gledalca in uporabo napisov, v zadnjem času pa se ukvarja s konstrukcijami. Instalacija Brez naslova (šotori), 1998, ki je na ogled v Mali galeriji ima več pomenov in interpretacij. Lahko figurira kot velikanska projekcija police, na kateri so postavljeni predmeti taki, kakršni so - šotori, gledalec pa to konstrukcijo zajame z očesom samo, kadar stoji zunaj galerije (gre za neke vrste izložbo); ko gledalec stopi v sam prostor galerije in skozi preluknjano dno pogleda v notranjost šotora, le-ta deluje tudi kot neke vrste kupola. Simbolni pomen šotorov je neizogibno povezan s potovanjem, nomadstvom, migracijo, kar lahko velja za sodobnega človeka, ki lahko potuje fizično ali samo virtualno (internet!), predvsem pa je ena od glavnih značilnosti židovskega ljudstva, ki mu umetnik pripada in komur bo, morda, ta instalacija v prihodnosti posvečena.