Miklavž Komelj: Jugoslovanski nadrealisti in politika nemogočega ter Tina Modotti: slovo od fotografije - vodstvo po razstavi

Foto: Dejan Habicht

Četrtek, 2. 10. 2014, ob 17.00
Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Maistrova 3

Vabimo vas na vodstvo, ki ga bo imel Miklavž Komelj po dveh posebnih projektih na razstavi Politizacija prijateljstva v četrtek, 2. 10. 2014, ob 17. uri.

Jugoslovanska nadrealistična skupina je bila ustanovljena leta 1930, ko je trinajst podpisnikov (Aleksandar Vučo, Oskar Davičo, Milan Dedinac, Mladen Dimitrijević, Vane Živadinović-Bor, Živanović-Noe, Đorđe Jovanović, Đorđe Kostić, Dušan Matić, Branko Milovanović, Koča Popović, Petar Popović, Marko Ristić) uvodne kolektivne deklaracije v almanahu Nemoguće/L'impossible (Nemogoče) ugotovilo, »da med njimi vsemi obstaja, določena duhovna soglasnost ne glede na vse individualne razlike in da jih neka stalna ločenost razmejuje od vsega, kar se okoli njih vsiljuje kot duhovno življenje«.
V javnost je stopila leta 1930 z almanahom, naslovljenim Nemogoče in v kontakstu mednarodnega nadrealističnega gibanja izpeljala najradikalnejše konsekvence v povezavi med nadrealizmom in socialno revolucijo; ni naključje, da je Koča Popović, ki je skupaj z Markom Ristićem napisal najpomembnejše teoretsko delo jugoslovanskega nadrealističnega gibanja, Načrt za neko fenomenologijo iracionalnega, med drugo svetovno vojno postal eden najvidnejših politikov socialistične Jugoslavije. Prav študij jugoslovanske skupine nam omogoča, da na novo premislimo tako izhodišča nadrealizma kot izhodišča družbene preobrazbe, ki so jo jugoslovanski nadrealisti povezovali z imperativom vzdržanja v razmerju do neživljivega, pri čemer jih je vodila "morala želje".

Tina Modotti, ena najpomembnejših fotografinj dvajsetega stoletja, je v nekem pismu Edwardu Westonu leta 1925 spregovorila o dihotomiji med umetnostjo in življenjem; o sebi je napisala, da daje preveč umetnosti v svoje življenje in ji zato ne ostane veliko, kar bi lahko dala umetnosti. Naslednje leto je spregovorila o »tragičnem konfliktu med življenjem, ki se nenehno spreminja, in formo, ki ga fiksira kot nekaj nespremenljivega«.

Miklavž Komelj je doktoriral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani s tezo Pomeni narave v toskanskem slikarstvu prve polovice štirinajstega stoletja. Med knjigami, ki jih je doslej objavil, je več knjig poezije, razprava Kako misliti partizansko umetnost? in zbirka esejev Nujnost poezije. Pri preučevanju zgodovine umetnosti ga posebej zanimajo obdobje, v katerih so se na novo postavljale simbolne koordinate. Veliko se posveča tudi prevajanju (Fernando Pessoa, Cesar Vallejo, Djuna Barnes).