1. MARATON O UMETNOSTI IN MEDIJIH

Ponedeljek, 23. 6. 2014
Moderna galerija, Cankarjeva 15

V nadaljevanju si lahko poslušate izbrane izseke prispevkov udeležencev in celoten zvočni zapis 1. Maratona o umetnosti in medijih, ki je bil 23. 6. 2014 v avditoriju Moderne galerije.
__________________________________________

→   Zdenka Badovinac:

→   Jurij Krpan:

→   Miran Mohar:

→   Tomaž Mastnak:

→   Igor Vidmar:

→   Tadej Pogačar:

→   Vladimir Vidmar:




→   Zvočni posnetek 1. maratona o umetnosti in medijih:


__________________________________________

VABLJENI K BESEDI: VSI ŽIVI
ČAS: OD 18.00 DOKLER TRAJA
POSPEŠEVALCI DEBATE: "PETMINUTNIKI"
MODERATOR: VUK ĆOSIĆ
KREPČILO: RAZLIČNA PIJAČA Z VODO V BARU

IZHODIŠČA ZA DEBATO

Diktatura kapitala z imperativom večanja dobička in varčevanja za vsako ceno je uničujoča sistemska okoliščina, ki pritiska na vse segmente družbene produkcije, tudi na umetnostno, kulturno in medijsko ter na njihovo medsebojno vzajemnost. Kvalitetno in poglobljeno novinarsko ter publicistično delo je nevzdržnemu pritisku nemara najbolj neposredno izpostavljeno. Na eni strani je vse bolj množična in razvejana umetniška produkcija, na drugi pa neusmiljeni pogoji dela, pogosto prekerni, ki jih v nemožnost ali nemoč poglobljenega avtonomnega mišljenja sili še pritisk po količinsko neizčrpnem proizvajanju dnevnih, nezahtevnih, zabavnih, alarmantnih, škandaloznih in predvsem prodajno uspešnih novic. Posledično se tudi v medijskem prostoru, namenjenem kulturi, vzdržuje miselne plitvine, ki pristnega interesa in razmisleka o kulturi in umetnosti enostavno ne spodbujajo več. Kulturni in umetniški akterji so skupaj s producenti, kustosi, pisci in novinarji vred pahnjeni v areno, kjer je borba za slišnost in vidnost prepuščena enako nemočnim, ki so si pod splošnim terorjem zategovanja pasu (tudi miselnega in kritičnega) pripravljeni medsebojno škodovati. Poročanje o konkretnih, pogosto tudi zelo kompleksnih umetniških in kulturnih vsebinah je popolnoma v ozadju, ali pogosto sploh umanjka, medtem ko so njeni nosilci prisiljeni v preživetveni boj in socialno negotovost, ki lahko hitro proizvede nevarne in samouničujoče ideje in metode. Kolesje kapitala, ki nas z navidezno svobodo vse obvladuje, pa je v teh razmerah edino, ki se nemoteno vrti naprej.

Potencialnost takšnega stanja ponuja sila grozečo vizijo: omogoči lahko diskurz, ki se izdaja za kritičnega in polemičnega, dejansko pa v vrtoglavi ihti in želji po tabloidnosti služi prav nasprotnemu interesu, ki ni interes pravičnosti, resnice ali transparentnosti, temveč interes marginalizacije in minimaliziranja kritične misli in vsebin, ki jih polifono polje kulturno-umetniške produkcije ustvarja.

Edina možnost obrambe avtonomije delovanja in mišljenja je skrajno kritični uvid v pogoje dela in njegovo instrumentalizacijo, ki nam jo vsiljuje današnja politično-ekonomska realnost, ki svoj zagon črpa v populizmih, s čimer naše predstave o realnosti, ki jo živimo, vse bolj homogenizira. Na polju kulture in umetnosti, na polju vsakršnega zdravega biotopa je različnost vedno kvaliteta, ki je v tako majhnem kulturnem prostoru, kot je slovenski, še toliko bolj dragocena, saj je vedno pomenila obrambo svobode drugače in drzneje mislečih.

Umetnost in kultura nam nudita možnost in moč, ki omogočata zamišljanje drugačnega sveta, ki imaginacijo priznava kot najboljše orodje svobodnega mišljenja in življenja: zgolj tu je uresničljiva ideja o emancipaciji posameznika in skupnosti in zgolj tu je vsakršno izključevanje kratke sape. Umetnost in kultura nas učita humanosti in možnosti boljšega življenja v skupnosti, naj bo to z eno samo sliko, performansom, predstavo, knjigo ali izumljanjem skupnostnega pravičnega modela bivanja. Mediji so v sporočanju tega izredno pomemben partner kulturi in umetnosti, saj posredujejo in širijo kritične misli, torej poslanstvo, ki je bistveno odločilnejše in bolj zavezujoče, kakor je doseganje naklad in prisila številk.

K javni razpravi pozivamo vse, ki umetnost in kulturo soustvarjamo, ki jo živimo kot način zagotavljanja človečnosti in dostojanstva, ki z njo in zanjo delujemo. Pozivamo k javnemu dialogu, v katerem je različnost mnenj, misli in načinov vrednota, ki je ne more preslepiti sveti boj za prevlado na istem negotovem čolnu, ki ga resnično ogrožajo mnogo usodnejše politično-gospodarske ideologije. S tem ne pozivamo k spravi ali konsenzu, temveč k odprtemu dialogu, tudi disenzualnemu mnoštvu glasov in misli, ki ne pristajajo na diskvalifikacijo kakovosti lastnega delovanja in bivanja zgolj zaradi instantnih blaznosti t. i. »javnega mnenja«, ki zamegljuje in duši dejanski prostor enakopravnega in kakovostnega javnega dialoga ter prostora misli in imaginacije, ki ga prav vsi soustvarjamo.