20. stoletje. Kontinuitete in prelomi - Nova postavitev impresionistov

Kmalu po nastanku izgubljeni Jakopičev oltar Evangelij svetega Marka I,8, fotografiran na razstavi leta 1909 v Jakopičevem paviljonu. Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana (Zapuščina Frana Vesela.
Del nove postavitve, skrajno levo Sternenova slika Mrak in skrajno desno Groharjeva Bajka, foto: Dejan Habicht

Moderna galerija, Cankarjeva 15

Nova postavitev t. i. slovenskih impresionistov v Moderni galeriji je osredotočena na njihovo najplodnejše skupno obdobje delovanja, ko so bili tudi formalno združeni v društvo Sava (ustanovljeno leta 1904). Najzgodnejše slike postavitve so prav iz časa uspešnega prvega razstavljanja društva v galeriji Miethke na Dunaju, najmlajše pa so iz obdobja odpiranja Jakopičevega razstavnega paviljona leta 1909, ko je dejavnost društva počasi zamirala.

Razstava pri Miethkeju je umetnikom zaradi dobrih kritik in uspešne prodaje »dala krila« in možnost uspeha izven meja Kranjske se jim je verjetno zdela bližje kot kdajkoli. Modernističnim izzivom so se odprli bolj smelo, uspeh jih je medsebojno povezal in tudi poenotil njihova likovna iskanja. Navdušenje dunajskih kritikov nad njihovim krajinarstvom je bilo verjetno vzrok za ambiciozen val tega žanra v obdobju neposredno po razstavi v letih 1904-05. Krajine zaznamujejo že značilno izoblikovana osebna poteza in način slikanja vsakega od avtorjev, premišljena barvna ubranost oziroma kontrastnost in nov, smelejši način kadriranja pogosto dokaj neatraktivnih motivov gozdnega podrastja ali pustega gričevja. V postavitvi je zanimiva slika Pot v gozdu, ki je po vseh znanih podatkih delo Riharda Jakopiča, a bi jo glede na njene značilnosti prej pripisali Mateju Sternenu.

V naslednjih letih je bila v razmišljanjih in iskanjih Groharja, Jakopiča in Sternena spet bolj izpostavljena figuralika. Teme, ki so jih pritegovale že na prelomu stoletja, a so jim delale številne težave, so zdaj slikarji uspešno obvladovali. Zanimalo jih je, kako na sodoben način smiselno pristopiti k tradicionalnemu motivu ter z modernimi sredstvi koherentno izraziti njegovo bistvo. Oddaljili so se od realnih barv, predmetnost pa se jim je v optično bogatem prepletu barvnih lis razpustila ponekod skoraj do nerazpoznavnosti. Zanimiv pogled na to problematiko ponuja prva razstava v novoodprtem Jakopičevem paviljonu, kjer so po več letih nerazstavljanja v Ljubljani verjetno predstavili tisto, kar so razumeli kot najuspešnejšo in najprepričljivejšo sintezo svojih tovrstnih iskanj. Na tej razstavi lahko izpostavimo tri pomembne podobe, saj so ambicioznih formatov, slikarji so jih prodajali najdražje - vsaka je bila vredna 3000 kron - in so bile posebej poudarjene tudi v postavitvi: Sternenov Mrak, Groharjevo ekspresivno vizijo Bajka in Jakopičev kmalu po nastanku izgubljeni oltar Evangelij svetega Marka I, 8, v katerem je bil mogočni sveti dogodek poudarjen z izredno živimi barvami, močnimi gestami in izrazitim, reliefnim okvirjem. Tudi s strani poročevalstva in kritike so požele največ pozornosti. Kritika je zelo pozitivno sprejela Jakopičevo izvajanje sodobne religiozne slike, medtem ko izvajanja drugih dveh niso navdušila. Zlasti Matej Sternen je s podobama Mrak in Golobi iz let 1905-07, ki kombinirata zadržan, nezahteven motiv z napeto barvno realizacijo in skrajno sproščenim odnosom do forme, dobesedno razjaril številne pisce in poročevalce. Slika Mrak, ki jo je slikar sam očitno zelo cenil, še danes izjemno redko najde pot iz depojev Narodne galerije.

Avtorica postavitve in besedila: Beti Žerovc