MSUM: Muzej afektov. V sklopu Internacionale*

Hamilton, Richard, Berlin Interior, 1979, 56,8 x 76 cm
Collecció MACBA. Fundació Museu d'Art Contemporani de Barcelona. Collecció Fundación Repsol

26. 11. 2011 - 29. 1. 2012

Kustosi razstave:
Bart de Baere, Bartomeu Marí; z Bojano Piškur, Leen De Backer, Tereso Grandas

Umetniki: Francesc Abad, Marina Abramović, Vito Acconci, Eugenia Balcells, John Baldessari, Dimitrije Bašičević Mangelos, K.P. Brehmer, Stanley Brouwn, James Lee Byars, René Daniels, Paul De Vree, Luc Deleu, Daniel Dewaele, Lili Dujourie, Miklos Erdely, Öyvind Fahlström, Esther Ferrer, Robert Filliou, Dan Flavin, Ferran Garcia Sevilla, Jef Geys, Tomislav Gotovac, Eulalia Grau, Ion Grigorescu, Grupo de Artistas de Vanguardia, Grup de Treball, Tibor Hajas, Richard Hamilton, Nigel Henderson, René Heyvaert, Hamlet Hovsepian, Sanja Iveković, On Kawara, Julije Knifer, Jiři Kovanda, Vladimir Kuprijanov, Jacques Lizene, Ivica Matić, Danny Matthys, Guy Mees, Miralda, Jan Mlčoch, Andrej Monastirsky, Muntadas, Bruce Nauman, Video-Nou / Servei de Vídeo Comunitari, the OHO group (Milenko Matanović, Marko Pogačnik), Panamarenko, Carlos Pazos, Josep Ponsatí, Manolo Quejido, Joan Rabascall, Gerhard Richter, Martha Rosler, Benet Rossell, Ed Ruscha, Mladen Stilinović, Ilija Šoškić, Petr Štembera, Toon Tersas, Anne-Mie Van Kerckhoven, Josip Vaništa, Andy Warhol, Lawrence Weiner

Razstava Muzej afektov združuje štiri pomembne evropske muzeje: Moderno galerijo v Ljubljani, Museu d'Art Contemporani de Barcelona (MACBA) iz Barcelone, Van Abbemuseum iz Eindhovna in Museum van Hedendaagse Kunst iz Antwerpna (M HKA). Te štiri institucije sodelujejo v okviru projekta Internacionala, v katerem med drugim postavljajo pod vprašaj uveljavljene umetnostnozgodovinske kanone in jih nadomeščajo z nadnacionalnimi, pluralnimi kulturnimi narativi in pristopi.

In vendar, kako obravnavati podobnosti in razlike na nov, drugačen način? Enega od možnih pristopov predstavlja razstava Muzej afektov. Dela na razstavi so nastala kot posledica različnih dogodkov v letih med 1957 in 1986, prav tako se razlikujejo tudi okoliščine njihovega nastanka; segajo od totalitarnih režimov v nekdanjem vzhodnem bloku in socialistični Jugoslaviji do zatiranja v Španiji pod Francovim režimom in specifične situacije na Nizozemskem in v Belgiji. Poleg tega so v razstavo vključena tudi popartistična, minimalistična in konceptualna dela iz takrat hegemonističnega severnoameriškega umetnostnega sistema.

Glavni poudarek razstave torej ni na formalnem razvrščanju del ali njihovem umeščanju v polju kulture niti na primerjalni analizi med njimi, temveč na ideji afektov. Afektivno moč razumemo kot resonanco z umetniškimi deli; pri tem umetnine postanejo dogodki različnih intenzivnosti, ki pustijo sledove v prostoru in času ter predvsem v naših telesih in zavedanju.

Afekti zajemajo tako občutenja kot kognitivne procese; čutno doživetje in intelektualno dejavnost. Poleg tega so afekti lahko tudi sprememba, političnost, prelom, ali neka neznana moč. Afektov ni mogoče instrumentalizirati, ker jih niti ni mogoče umestiti znotraj jezika niti jih upodobiti. Po drugi strani pa so afekti lahko tudi sporni, posebno v povezavi z določenimi ideologijami in/ali totalitarizmi.

Katere intenzitete potemtakem oblikujejo neko delo? Kakšen potencial ima to umetniško delo? Kako razmišljamo o umetnosti kot dogodku? In kako na razstavi razrešujemo nasprotja med afekti, njihovimi upodobitvami in umetnostnim sistemom?

Tovrstna vprašanja nas napeljujejo v razmišljanja mimo uveljavljenih metodologij in pripadajočih formalnih analiz akademske umetnostne zgodovine ter spodbujajo drugačen pristop k razstavljenim delom oziroma, če smo natančnejši: ideja razstave ni toliko v interpretaciji umetniških del kot v afektivnih izkušnjah, ki jih ta dela sprožajo.

Zato so na razstavi dela postavljena v naslednjih sklopih: želja po dejanskem spreminjanju družbe s kritiko sistema in množičnih medijev; želja po simbolnem spreminjanju družbe in oblikovanje alternativnih sistemov; razumevanje sveta, da naredimo nevidne strukture ali energije vidne; uporabljanje sveta kot snovi za ironično kritiko; želja artikulirati svet kot semantiko ali neposrednost, artikulacija sebstva v svetu kot izkušnje.

Razstavo so podprli:

*Ustanovne članice Internacionale so Moderna galerija iz Ljubljane, Museu d'Art Contemporani iz Barcelone (MACBA), Museum Van Abbemuseum iz Eindhovna, Museum van Hedendaagse Kunst, Antwerpen (M HKA) in Július Koller Society iz Bratislave.