Simpozij: PET POGLEDOV NA EKSPERIMENTALNI FILM

SOBOTA, 29. 1. 2001, OD 11:00 - 14:00 V AVDITORIJU MODERNE GALERIJE

VSTOP JE PROST
JEZIKI SIMPOZIJA: SLOVENŠČINA, HRVAŠČINA, SRBŠČINA

S prispevki sodelujejo: Pavle Levi, Darko Štrajn, Hrvoje Turković, Tanja Vrvilo in kot posebni gostje: Karpo Godina, Slobodan Šijan in Želimir Žilnik. Moderirala bo Bojana Piškur.

POVZETKI PREDAVANJ

PAVLE LEVI: O kinofikaciji in filmski materiji
Predavanje na raznih primerih iz jugoslovanske filmske prakse prikazuje estetske in politične funkcije in učinke kinoaparata v času splošne kinofikacije. Posebno pozornost namenja ustvarjanju Tomislava Gotovca, Bojana Jovanovića in Slobodana Šijana.

DARKO ŠTRAJN: Filmske podobe v označevalni praksi
Na robu časa, ki se je poimenoval za čas avantgarde, je bila filmska kamera zelo uporaben instrument. Ob izteku modernizma se je z eksperimentalnim filmom dopolnila relacija umetnosti in časa v kategoriji sedanjosti, ki se je artikulirala v koncept. Film nasploh, ki je s tem, ko je postal razsežnost množične percepcije in manifestna umetnost reprodukcije v obliki velike proizvodnje, je - kot je pripomnil Dudley Andrew - lahko tudi odprl vprašanja o videnju. To spraševanje se je v filmu zgodilo na način eksperimentalnega filma. Pri tem se je spotoma povnanjila problematika, ki jo je, med drugimi, nakazal že škof Berkley v svoji teoriji videnja, ko je opozoril na razmerje med videnim in občutenim s tipom. Toda v šestdesetih letih dvajsetega stoletja so se filmske evokacije interaktivne konstitucije percepcije v refleksivnih, samonanašalnih, paradoksnih in šokantnih vizualnih gestah z učinki razsrediščenja filmske podobe prikazale kot označevalci družbeno opredeljenih razmerij. Zato se je eksperimentalni film hkrati postavil v izhodišče dogodka prežemanja filma z radikalno umetnostjo in v središče vprašanj o družbeni revoluciji. Jugoslavija je bila kraj, kjer je bil ta pojem zelo navzoč, in zato je bila stimulativno okolje za eksperimentalni film.

HRVOJE TURKOVIĆ: Mora biti eksperimentalni film avantgarden?
Čeprav danes kot oznaka za posebno področje filmskega (avdiovizualnega) ustvarjanja (in za posebno, praviloma transdisciplinarno, kulturno skupino) v glavnem prevladuje izraz "eksperimentalni film", je bilo dolgo časa tovrstno filmsko ustvarjanje običajno imenovati "avantgardni film", posebno še v anglosaksonskih deželah. Predavatelj bo analiziral posebna razumevanja pojma "avantgardnosti", občutek neprimernosti tega pojma, ko se je "avantgardni film" ustalil kot tradicionalno pogojeno in prepoznavno področje kulture, kot svojevrstno artikulirana "filmska zvrst", "disciplina", poleg tega pa bo analiziral še kriterije, ki se uporabljajo danes za prepoznavanje nekega filma kot "eksperimentalnega".

TANJA VRVILO: Kuća na pijesku (Hiša na pesku) - Ivan Martinac
Na antifilmskih srečanjih zagrebškega GEFF-a so že prvi filmi ene od karizmatičnih figur hrvaškega eksperimentalnega filma, arhitekta, filmarja in pesnika Ivana Martinca, ki jih je snemal od leta 1959 v okviru Kinokluba Beograd, najavili tok "zidomanije", kot so kritiki poimenovali nagnjenje "beograjske šole" do simbolov samote in odtujenosti, motivov krogov, zidov in mrtvega časa. Po povratku v Split je Martinac nadaljeval z ustvarjanjem svojega "črnega Sredozemlja" v Kinoklubu Split, njegov opus, ki ga sestavlja 71 filmov, pa je soroden svetovni neoavantgardi ali undergroundu, kot je sam imenoval svoj elegični materializem.
Njegov edini dolgometražni film, Kuća na pijesku (1984-85), nadaljuje in nadgrajuje, kar je odkril v kratkih filmih; film je temeljno refleksiven, slika in zvok se ne ujemata, skrivno delo slik pa prepleta oba elementa, ki sta fascinirala Martinca: slike montaže in slike časa. Glavni lik je dvojnik, in Josip Kostelac in Jakov Križanić, oba pa sta Josef K, katerega mentalno stvarnost fiksirajo nadzorne oči kamere v labirintni pokrajini Splita in "zidov" hiš in avtomobilov. Kot v svojih kratkih filmih Martinac gledalcem odreka pogled in govor. Njegov filmski "jaz" je lažno fikcijski, in čeprav jih ne govori on sam, poslušamo njegove "gluhe" monologe ali kot glas v offu ali kot glas skozi tuja telesa, ki jih gledamo. To prevladujočo predstavo je Sitney imenoval lirični film, ko je govoril o filmih Brucea Baillieja, a prav Bailliejevi Mass for the Dakota Sioux je Martinac posvetil svojo Kućo, v drugem napisu v filmu.
Kuća na pijesku temelji na Borgesovi misli: Nič se ne gradi na skali, vse na pesku, ampak treba je graditi, kot da je pesek skala. Predstavila bom nekaj plasti tega filma kot dediščino filmskega modernizma, ki je nastala v nepoklicnih pogojih nekdanje jugoslovanske kinematografije.

***

Pavle Levi je profesor filmskih študijev na Stanford University. Je avtor knjige Disintegration in Frames o odnosu estetike in ideologije v jugoslovanski in postjugoslovanski kinematografiji; priredil je Filosofsku igračku, zbornik del Annette Michelson o filmu in moderni umetnosti. Levijeva nova knjiga, Cinema by Other Means, bo izšla do konca leta (v angleščini).

Hrvoje Turković od leta 1965 deluje kot kritik in esejist, urednik pri več revijah (najdlje pri Hrvatskem filmskem ljetopisu, od leta 1995), od leta 1977 do 2009 pa je bil predavatelj na Akademiji za dramske umetnosti (zdaj je upokojen). Bil je prvotni vodja Multimedijskega centra Študentskega centra v Zagrebu (MM centra; 1976-77.), prvi predsednik Hrvaškega društva filmskih kritikov (1992-94.), od leta 1998 pa je predsednik Hrvatskog filmskog saveza. Delal je tudi kor urednik in sodelavec za filmsko teorijo pri Filmski enciklopediji 1-2 (1985/1990), kot sodelavec pri Filmskem leksikonu (2003.) in kot vodja znanstvenega projekta Filmski enciklopedijski rječnik (od 2008). Objavil je preko 700 člankov o filmu, televiziji in kulturnih problemih v časopisih, revijah, katalogih, na radiu, v zbornikih; del člankov je objavil v knjigah, med katerimi je zadnja Nacrt filmske genologije (2010.).

Darko Štrajn je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani l. 1984 doktoriral s temo iz Fichtejeve filozofije. Na področju filmske teorije in publicistike pa je, poleg knjige Melodrama (1988) in vrste referatov na znanstvenih konferencah, objavil vrsto različnih prispevkov v revijah Ekran, Kino! in New Review for Film and Television Studies. Je znanstveni svetnik na Pedagoškem inštitutu in redni profesor na Fakulteti za podiplomske humanistične študije (ISH) v Ljubljani.

Tanja Vrvilo, igralka in filmologinja, je diplomirala iz igre na ADU v Zagrebu, podiplomski študij pa je opravila na FF v Zagrebu. Je kustosinja številnih filmskih programov (Vizualni kolegij MaMa, redne retrospektive japonskega filma - HFS, Japanska jeza in Interaktivni film - Motovun FF, Politike filmskih slika - Mediteranski Festival Split, Filmski modusi koreografije, Nađena tijela CDU-East Dance Academy, Oni koji nestaju ? Moje tvoje naše). Je ustanoviteljica in umetniška direktorica festivala-simpozija Filmske mutacije: Festival nevidljivog filma, katerega četrta izdaja je bila v Muzeju suvremene umjetnosti v Zagrebu od 1. do 5. 12. 2010. Kot soavtorica in izvajalka sodeluje z Bacači sjenki, ex-Kugla Glumištem (Zlatko Burić), vrsto predstav pa je ustvarila z Damirjem Bartolom Indošem (trenutno Anti Edip: Anarhizam i shizofonija, Cefas, Kriegspiel).