FOTOKUNST.FOTOGRAFIJA NEMŠKIH UMETNIKOV DRUGE POLOVICE 20. STOLETJA

17.04.2001

Razstavo posredujeta IFA (Institut f??uslandsbeziehungen) iz Stuttgarta in Goethe Institut iz Zagreba. Gostujoča razstava ne prinaša klasične fotografije v smislu dokumentarnega zapisa dogodka oziroma refleksije stanja stvari v določenem trenutku realnega sveta. Devetim nemškim umetnikom in umetnicam, ki jih je avtor razstave Kurt Herzogenrath izbral za razstavo, in ki izhajajo iz ustvarjalne izkušnje slikarstva, grafike, risbe in performansa, pomeni fotografija sredstvo, s katerim zapisujejo simulirano resničnost, ki jo inscenirajo sami. Pripadajo različnim ustvarjalnim generacijam, a poleg tega, da so ustvarjalno dozoreli v drugi polovici dvajsetega stoletja, jim je skupen dialektičen koncept umetnosti, saj mnogi izhajajo iz interakcije različnih vizualnih medijev (poleg klasičnih likovnih zvrsti še filma in videa) in celo glasbe. Mnogi s fotografijo dokumentirajo svoje performanse, ki so plod njihove ustvarjalne imaginacije in konceptualnega načina dela (Sigmar Polke, Klaus Rinke, Anna in Bernhard Blume) ali pa obsesij z lastnim telesom (J??n Klauke, Dieter Appelt, Katharine Sieverding). Nekateri uprizarjajo cele zgodbe (J??n Klauke), da bi podali nekakšno samoanalizo ali pa refleksijo svoje eksistencialne situacije. Drugi spet se ukvarjajo z analizo socialnih mehanizmov, ki vplivajo na ljudi in s kritiko sodobne medijske družbe nasploh (Astrid Klein), v delih Dietra Appelta in Katharine Sieverding pa je mogoče razbrati tudi iskanje odgovorov na večna vprašanja človekovega bivanja. Če bi želeli na kratko predstaviti dela, s katerimi so izbrani umetniki predstavljeni na naši razstavi, lahko zapišemo, da Anna in Bernhard Blume inscenirata situacije, polne parodije na tipično nemške teme in jih fotografirata. V delih Klausa Rinkeja se pojavljata dve temi, prva je tema vode, druga pa tema lastnega telesa kot merila za prostor in čas. Dieter Appelt fotografsko odslikuje arhaične skulpture v obliki serij, da bi z njimi evociral razmišljanje o sedanjem in večnem, o minevanju in propadanju. Pri tem največkrat uporabi lastno telo, ki mu s povijanjem da podobo mumije ali mrtvega telesa, ki pripada brezčasju, mirovanju in vsemu, kar je onstran življenja. Podobno kot Appelt se tudi Katharine Siverding zateka k samopredstavitvi - v obliki otrplih mask problematizira ugašanje lastnega časa. J??n Klauke dokumentira svoj performans, ki ga izvaja v temnem prostoru z redkimi rekviziti, da bi izrazil svoje sanje in strahove, z rentgensko fotografijo pa raziskuje prostemu očesu nevidno notranjost lastnega telesa. Sigmar Polke je s fotografijo spretno ovekovečil svoje skulpturalne postavitve (Krompirjeva hiša, Omare), fotografijo pa je uporabil tudi za dokumentiranje preslikave neke slike, naslikane v oljni tehniki. Za Astrid Klein je značilna reinterpretacija podob iz sredstev množičnega obveščanja s pretresljivo vsebino, s katero želi opozarjati na nasilje v sodobnem svetu. Thomas Florschuetz se od vseh najmanj ukvarja z inscenacijo. Čeprav je človekovo telo predmet tudi njegovih fotografij, mu pri iskanju ustrezne podobe zadošča že velika fotografska bližina in barvna tehnika - v bližnjih fotografskih posnetkih raziskuje dele telesa, pomensko nedorečene podobe pa prepušča gledalčevim asociacijam. (Lara Štrumej)