Nove pridobitve iz zbirk Moderne galerije: Miha Knific, Miha Štrukelj, Sašo Vrabič

Miha Knific, 43/231 ext.day (Margate), 2005
Miha Štrukelj, Brez naslova, 2005

6. - 12. 3. 2009
Mala galerija, (Slovenska c. 35)

Ob slovenskem kulturnem prazniku Moderna galerija predstavlja dela slovenskih umetnikov mlajše generacije, ki smo jih odkupili v zadnjem letu.

Miha Knific, 43/231 ext.day (Margate), 2005

»Kljub temu, da fotografije delujejo kot avtonomne entitete, nekakšni zamrznjeni filmski kadri, dialog in z njim ulovljeni čas tečeta naprej in presegata podobo, tako kot abstraktno mišljenje presega realnost same podobe. Zgodbe temeljijo na dialogih, prevzetih iz filmov, risank in literature, predelanih in povezanih v novo pripoved. Ukvarjajo so se z vprašanji realnosti časa in ljudi, izgubljenih v namišljenih prostorih in fantazmah. Bolj kot estetika v klasičnem pomenu, odkrivanje temeljnih idej in arhetipskih originalov Knifica pri tem zanimajo koncepti upodabljanja in raziskovanja, likovna (re)interpretacija izbranega kadra in nova vrednost, ki jo delu prinese nov kontekst. Ta postopek najlažje razložimo kot predlog novega, nekoliko drugačnega načina gledanja na obstoječe stvari, takega, kot se zrcali v njegovih lastnih posnetkih in v prevzetih podobah, med katerimi ne postavlja ločnic.« (Igor Španjol, 2006)

Miha Štrukelj, Brez naslova, 2005
»Če medijska podoba dogodku že odvzame nekaj njegove pristnosti, prenos podobe v umetniško delo predstavlja tretji korak. Nov kontekst podobi doda novo vsebino. Slikarjev odnos do slike se je izkristaliziral v slikarskem ciklu, ki ga je predstavil leta 2004. Namesto v vojnih topografijah iščejo te slike motive v nedefiniranih prostorih velemest in turističnih posnetkih. V slike - v prejšnjih delih definirane z rastrom, ki je lahko rabil kot opozorilo na konstrukcijo podobe - so pričeli vstopati pravokotniki, ki jih vsebinsko sicer lahko razumemo kot motnjo v tehnološkem polju, vendar se ti hitro širijo v vedno večje prostore beline. Slika se pričenja redčiti in razpadati, sama od sebe se razgrajuje in izgublja v spomin.« (Petja Grafenauer, 2005)

Sašo Vrabič, Naslovnice, 2006
»Še nedavno so veliko govorili o "smrti slikarstva". Slikarstvo seveda ni umrlo, ravno narobe, zdi se, da se je prav v zadnjih letih znova močno okrepilo. Toda nove tehnologije proizvajanja in razširjanja podob so ga globoko spremenile. Pri tem je nemara najbolj očitna nova vloga medijskega podobja v slikah in novi modeli, na katerih temelji struktura slikovnega polja (fotografija, filmsko platno, TV in računalniški zaslon itn.) Ti vidiki so se v 2. pol. 90 let uveljavili z mlajšo generacijo slikarjev, med katerimi so Žiga Kariž, Miha Štrukelj , Sašo Vrabič in drugi.
Toda nemara je še bolj bistveno, da se je spremenil status podobe. Slika ni "sodobna" le s tem, da povzema medijsko podobje, temveč predvsem s tem, da vpeljuje izrazito odprto, notranje protislovno, heteronomno in večplastno strukturo, ki se gradi v medsebojni napetosti vizualnih, včasih pa tudi tekstualnih in konceptualnih fragmentov.
Pri tem ni nepomembno, da so možnosti tehnične produkcije in manipulacije podobe (digitalna fotografija, skenerji, računalniški programi za obdelovanje slik in animacijo, tiskalniki itn.) močno vplivali na strukturo slike. Po drugi strani tehnična (re)produkcija ni izključila ročnega dela (mnoge slike nastajajo s tradicionalnimi ročnimi tehnikami olja ali akrila na platnu), vendar sta se v novem kontekstu pomen in vloga teh postopkov močno spremenila.« (Igor Zabel, 2005)

V nedeljo, 8. 2., ob 16.00 uri vabimo na javno vodstvo po razstavi, ki ga bo imela Petja Grafenauer.