Sašo Sedlaček, Izgubljena ozemlja (Nepremičnine cona A / Immobili zona B)

Fernetiči / Fernetti, fotografija z videa, 2008

20. 3 - 4. 5. 2008
Mala galerija na Slovenski c. 35.

V Evropi verjetno ni naroda, ki ne bi imel v svojem nacionalnem spominu zarisanega ozemlja, ki je bilo nekoč v zgodovini večje od tega, ki ga zaseda danes. Zemljevidi ozemelj, ki se rišejo večinoma po končanih vojnah, so kompromisi med velesilami, njih pa lokalne specifike nikoli ne zanimajo. A ozemlje ni abstrakten pojem, temveč je na osebni ravni predvsem konkretna nepremičnina: posameznikovo ozemlje je njegova hiša ali stanovanje.

Eno takšnih zgodovinsko travmatičnih področij za Slovence in Italijane je Trst z okolico. Nekoč imenitno avstro-ogrsko mesto, eno bolj kozmopolitskih v tedanji Evropi, je z izgubo naravnega zaledja v Srednji Evropi po koncu prve svetovne vojne postalo nepomembno italijansko pristanišče in začelo postopoma propadati. Zgodovinsko gledano je bil Trst za Slovence okno v svet, ki je pustilo neizbrisen pečat v slovenski kulturi. To mesto je Ljubljani od vseh drugih večjih mest najbližje, vendar se danes zdi, kot da nikoli ni bilo dlje.

Zbliževanje obeh mest in odprava meje v glavah ljudi bi bila obojestransko koristna. Trst potrebuje naravno zaledje, od katerega je bilo dolga leta odrezano, in trgovske povezave s srednjo ter vzhodno Evropo, ki vodijo čez Slovenijo. Slovenija pa potrebuje poleg Ljubljane in Maribora še eno večje urbano multikulturno središče, da bi se ustvarila urbana transverzala, ki bi bila protiutež današnjemu izrazito monokulturnemu okolju.
Kosovski Albanci so po desetletjih odkupovanja precenjenih nepremičnin od kosovskih Srbov ustanovili državo na Kosovu. Nepremičnine v Trstu, uro vožnje iz Ljubljane, so trenutno cenejše kot v Sloveniji in v Evropi danes ni več potrebno ustanavljati držav ali uradno premikati mej. Te se, kot kaže kosovski primer, lahko premikajo od stanovanja do stanovanja.

Sašo Sedlaček

Sašo Sedlaček se v svojem kompleksnem delu ukvarja z vprašanji okolja v najširšem pomenu, med drugim tudi s slovensko nacionalno podobo, ki se znotraj globalnih trendov tehnoloških presežkov, ekološke onesnaženosti in duhovne izpraznjenosti po koncu tranzicije spet na novo definira. Pri tem Sedlaček izhaja s stališč, da potrebujemo alternative ali dopolnila pri iskanju identitete za prihodnost in da vsi načini vizualne komunikacije, ki se uporabljajo v neki državi, regiji ali kontinentu, temeljijo na osnovah lokalne kulture, družbenih navad in mitologije. Zaradi zgodovinskih razlik prihaja do odstopanj v načinu komunikacije oziroma socialne interakcije, in to vodi v uporabo drugačnih barvnih shem, slik, tipografij in sporočil. Z vse večjo globalno povezanostjo zaradi sodobnih tehnoloških sredstev in migracije pa se dva tovrstno različna principa lahko zlijeta drug v drugega.

Razstava temelji na raziskavi specifičnih vidikov odprave meje med Italijo in Slovenijo ter trendov razvoja nepremičninskega trga mesta Trst in njegovega zaledja v perspektivi zgodovinske in geopolitične specifike prostora. Zasnovana je na različnih nivojih in osredotočena na vplive kultur v prostoru ter rabe komunikacijskih, socialnih, političnih, simbolnih in vizualnih sredstev. Sedlaček vidi v zaključku tranzicije in integracije z Zahodom potrebo po novih prostorskih in mentalnih utopijah.

Sašo Sedlaček (1974) je leta 1993 končal Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, leta 2000 pa je diplomiral iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 2006 je prejel Nagrado OHO za mlade vizualne ustvarjalce.

Kustos razstave je Igor Španjol.

Spremljevalni dogodki:

Pogovor s Sašom Sedlačkom in dr. Marto Verginella v četrtek, 10. aprila ob 18. uri v Mali galeriji. Pogovor je vodil kustos razstave Igor Španjol.

Prof. dr. Marta Verginella je po maturi na slovenskem liceju v Trstu in diplomi iz zgodovine, ki jo je zagovarjala leta 1984 na Leposlovni fakulteti Univerze v Trstu, poučevala kot profesorica zgodovine na srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu in v Gorici. Leta 1995 je doktorirala na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Od leta 1996 predava Občo zgodovino 19. stoletja in Teorijo zgodovine na Oddelku za zgodovino. V izredno profesorico je bila izvoljena leta 2001, decembra 2006 pa je pridobila naziv redne profesorice. Raziskuje in objavlja predvsem na področju socialne zgodovine in zgodovinske antropologije, ukvarja se tudi s problemi zgodovinopisja.

Projekt je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.