NSK od Kapitala do kapitala. Neue Slowenische Kunst - dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije

Skupni portret članov NSK pred modelom Tatlinovega stolpa iz predstave Gledališča Sester Scipon Nasice Krst pod Triglavom, 1986. Foto Marko Modic

11. 5.- 16. 8. 2015
Moderna galerija, Cankarjeva 15

Kustosinja: Zdenka Badovinac

Novinarska konferenca: ponedeljek, 11. 5. 2015, ob 11.00
Svečana otvoritev razstave: ponedeljek, 11. 5. 2015, ob 20.00

Vabimo vas na svečano odprtje pregledne razstave NSK od Kapitala do kapitala. Neue Slowenische Kunst - dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije v ponedeljek, 11. maja 2015, ob 20. uri v Moderni galeriji, Cankarjeva 15. Razstavo bo odprla ministrica za kulturo Republike Slovenije, mag. Julijana Bizjak Mlakar.

Leta 1984 so tri skupine, multimedijska skupina Laibach (1980), skupina vizualnih umetnikov IRWIN (1983) in gledališka skupina Gledališče sester Scipion Nasice (GSSN, 1983-1987), ustanovile umetniški kolektiv Neue Slowenische Kunst (NSK). Na dan ustanovitve NSK-ja se je oblikovala še skupina za oblikovanje Novi kolektivizem in pozneje še Oddelek za čisto in praktično filozofijo, Retrovizija, Film in Graditelji.

Razstava NSK od Kapitala do kapitala želi med drugim osvetliti dejstvo, da je bil NSK v zadnjem desetletju Jugoslavije vsaj v enaki meri kritik prihajajočega globalnega kapitalizma kot kritik propadajočega socializma. Pri tem je treba izrecno poudariti, da se je pri obravnavi socializma bistveno razlikoval od njegove liberalistične kritike. Pri NSK-ju ni šlo za uveljavljene načine umetniške kritike ali ironije, temveč za afirmativne postopke in nadidentifikacijo, s katerimi so posamične skupine med drugim artikulirale tudi to, kakšno družbo si želijo po razpadu socializma. S tem, ko so leta 1992 ustanovile NSK državo v času, so se odločile za globalno skupnost, temelječo ne na teritorialnih ali ekonomskih principih, ampak na estetiki in mišljenju.

Leta 1990 je Kozmokinetični kabinet Noordung (prej GSSN in Rdeči pilot) naredil predstavo Kapital; leta 1991 je IRWIN izdal knjigo in postavil razstavo Kapital; leta 1992 je Laibach izdal ploščo Kapital. S temi projekti so tri ustanovne skupine označile konec ideologije in začetek totalnega kapitalizma, ki je še danes za mnoge sistem brez alternative. Ne pa tudi za NSK, saj se je ta že ustanovil kot drugačna institucija in drugačna država, v konkretnem in abstraktnem pomenu besede.

NSK je v osemdesetih letih gradil svojo subjektiviteto z razgrajevanjem raznih travmatičnih odsotnosti v okviru nacionalnega prostora: odsotnosti emancipacijskega potenciala osvobodilnega boja, odsotnosti delavskih pravic, odsotnosti originalne nacionalne kulture, razvitega umetnostnega sistema in čvrste države. V svojem estetskem konceptu je vse to poskušal nadgraditi s svojim enkratnim principom konstrukcije, ki je hkrati tudi princip dekonstrukcije. NSK je vedno treba razumeti v njegovi kompleksnosti in ambivalentnosti. Nobeno njegovo delo ni bilo zgolj artefakt, slika, gledališka predstava, koncert, propagandna akcija, provokacija, ampak večkrat vse to skupaj. Različni mediji in postopki so skupaj spletali celotstno umetnino, Gesamtkunstwerk, ki je prekoračevala običajne meje umetnost.

Razstava NSK od Kapitala do kapitala s postavitvijo razgrinja posamične dogodke in trajanja posamičnih konceptov. Tako kot je bilo na političnem nivoju to desetletje prelomno s serijo dogodkov, ki so si drug za drugim sledili do krvave jugoslovanske vojne v devetdesetih letih, je NSK z vsakim koncertom, razstavo, predstavo ali kakršnokoli drugo javno pojavitvijo sprožal procese, ki se še do danes niso iztekli. Če bi sledili filozofiji Alaina Badiouja, bi lahko rekli, da je NSK-jev Gesamtkunstwerk sprožil dogodkovni, miselni prelom z obstoječim. Vsak NSK-jev dogodek je bil monolit, iz katerega so se razraščali mnogoteri pomeni, novi projekti in reference.

NSK ni bil kronist svojega časa, čeprav ga brez poznavanja družbenopolitičnega konteksta osemdesetih let ni mogoče popolnoma razumeti. Vse prevečkrat se delo NSK-ja povezuje izključno s kontekstom propadajoče Jugoslavije in socializmom, zanemarja pa se tako njegova umetniška refleksija, refleksija širših globalnih procesov, kot tudi osnovni namen teh umetnikov: izgradnja nove umetniške konstelacije, s katero bi suvereno stopili v mednarodne dialoge.

NSK-jevo umetnost bi lahko primerjali z mednarodnimi smermi, kot so apropriacijska umetnost, institucionalna kritika in relacijska umetnost, a vsaka od teh oznak izpusti ključno razliko, ki jo je sam NSK zavaroval z lastnimi termini. NSK je postmoderni umetnosti osemdesetih let postavil nasproti svojo retrometodo, ki razkriva ideološke manipulacije s podobami: Laibach retroavantgardo, GSSN retrogardo in IRWIN retroprincip. NSK je bil drugačen od zahodne apropriacijske umetnosti, saj je s svojimi dogodki apropriiral sámo državo in njene institucije; razlikoval se je od znanih obrazcev institucionalne kritike, saj je ugotovil, da pravzaprav ni bilo kaj kritizirati, ampak da je bilo treba državo in institucijo šele zgraditi; prav tako ni običajna relacijska umetnost, saj so v njegovih dogodkih na začetku devetdesetih let že sodelovali tisti, ki so si želeli globlje spremembe znotraj umetnostnega sistema in si delili skupne nujnosti glede vzhodnoevropskega kulturnega prostora v novih razmerah.

NSK-jev princip je zadržan že v njegovem nemškem imenu, ki v prevodu pomeni nova slovenska umetnost in ki opozori tako na »Junge slovenische Kunst«, kot je bila naslovljena posebna izdaja nemške avantgardistične revije Der Sturm, v kateri se je leta 1929 predstavila mlada slovenska umetnost, kot na travmo, ki jo je povzročila več kot tisočletna nemška politična in kulturna hegemonija nad malim slovenskim narodom. »Nova nacionalna umetnost« se je tako hkrati predstavila kot mednarodna, se pravi zmožna suverenega vstopa v mednarodno umetniško areno, kot tudi kot proizvod kulture malega naroda, ki lahko postane uspešen, samo če prepozna svoj inherentni eklekticizem, temelječ na vzhodnih in zahodnih kulturnih vplivih.

Kaj je lekcija NSK-ja za današnjo rabo? Na prvi pogled se zdi, da je eneskajevsko združevanje nezdružljivega postalo bistveni del sodobnega imaginarija. Po eni strani smo priča popolni izpraznjenosti simbolov, po drugi strani pa njihovega ponovnega aktiviranja. Igra s simboli postaja danes podobno nevarna kot v osemdesetih letih. NSK-jevo izročilo tako postaja bolj aktualno kot kdajkoli.

Razstava je del petletnega programa Rabe umetnosti - dediščina let 1848 in 1989, ki ga vodi konfederacija muzejev Internacionala. Podpirajo jo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Program Kultura Evropske unije in Foundation for Arts Initiatives. Publikacijo, ki spremlja razstavo, podpirata Kontakt, zbirka Erste Group in Fundacija ERSTE, njen soizdajatelj in distributer pa je MIT Press.