Čuvaj besed

Foto: Iztok Vidmar

ČUVAJ BESED PONOVNO VABI

JUTRI, v torek, 3. 2. 2015, od 10.00 do 18.00, se lahko pridružite pesniku Esadu Babačiću, čuvaju govorice mesta, v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, Maistrova 3.

Ko pridete v muzej se oglasite na recepciji, kjer vas bodo napotili do čuvaja besed.

Naj spregovori mesto!

B. B.

Ej, prijatelj moj, končal sem v muzeju sodobne umetnosti.
Ti bi gotovo dejal, bolje to, kot mrtev. Mogoče pa res. Zdaj
vabim vse prijatelje, ki so me pozabili, vse, ki so še živi,
da me pridejo obiskat, vstopnina, tri evre. In pol. Ti lahko
prideš zastonj, vem, da nimaš dovolj. Samo na recepciji
poveš, da greš k meni. Bova kakšno rekla o hrepenenju,
ki ga ni več, o melanholiji, ki jo vsi prezirajo, dokler ni
prepozno, o depresiji, ki je nihče noče, ker se je ne da
pozdravit. Ampak stari, saj veš, tudi za depresijo je
treba met jajca in ti mora bit bolj vseeno kot je njej.
Samo ne smeš gledat nazaj, tako kot pri smučanju.
Vse je belo in ti si bel, dokler ne zagledaš lastne krvi.
Čeravno je tu vse obrnjeno nazaj. Grobnica časa, idej,
zmag in porazov. Hladna luč sveta, ki jo ugašam
in prižigam, vsak dan, pred šihtom in po njem.
Glej, pridi, če želiš, če nisi več tako ciničen in
sam sebi všečen. Saj veš, enkrat pride dan,
ko ti to več ne pomaga. Zgniješ. Izpadeš. Pridejo
težji ciniki, mišičasti mojstri kreganja in zaganjanja.
Ti pa si samo vitez, ki se mu zatika meč.
In ogledalo ni več ščit, ampak iluzija, prevara,
hrbet neke neuspele zahrbtnosti. Ne bom te
prosil, imam svoj ponos, čeprav se ti poserješ
nanj. Ampak, se vsaj ne pretvarjaš,
da ti pomeni. Saj, to nas je tudi ubilo, to
da smo se začeli pretvarjati, da nam je mar.
In so nas dobili, za majhen denar.
Ampak, vsaka revolucija enkrat konča v muzeju.
Mi je pa všeč, veš, da je tu tudi coca cola,
da so tudi njo zaprli, kot eksponat
človeške neumnosti in napredka.
Tudi ona je končala notri, pa jo še vedno
pijejo, ker ne morejo nehati.
Toliko reči je, ki bi jih še rad zaprl sem notri.
Kri tvojo, mojo, hladne poglede in tople objeme,
zidove, ki jočejo brez nas, prazne ulice ob nedeljah,
zastave, ki jim visi dol, zvonove, ki tolčejo v prazno
in pogum samomorilcev, za katerim ne smemo
jokati.


Pogrešate prostor odprte debate, brez v naprej postavljenih vprašanj in tematik?
Želite deliti svoje besede in razmišljanja ali zgolj poslušati govorico mesta?

Pridružite se pesniku Esadu Babačiću, čuvaju govorice mesta. Z vami se bo pogovarjal, kadarkoli, med 10h do 18h.


Arhiv dogodka

Foto: Katarina Rožanc

Pogovori z Esadom Babačićem so bili:

9. december 2014, 10.00 - 18.00

13. januar 2015, 10.00 - 18.00