Sedanjost in prisotnost: ponovitev 5 - dvojniki

Yuri Albert, Pisma bratu Theu, 1992-1994, Foto: Dejan Habicht, Matija Pavlovec (© Moderna galerija, Ljubljana)

Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Maistrova 3

V peti ponovitvi se navezujemo na koncept dvojnika. Iz postavitve Sedanjost in prisotnost tako izpostavljamo naslednja dela iz zbirke Arteast 2000+: Zadnjo futuristično razstavo, Beograd (1985-86) Kazimirja Maleviča, filme Iona Grigorescuja Ame-Animus (1977), Moško/žensko (1976) in Dialog s Ceausescujem (1978) ter Pisma bratu Theu (1992-94) Jurija Alberta.

Ion Grigorescu je večino performansov ustvaril v sedemdesetih letih. Dogajajo se v njegovem stanovanju, edina publika pa je filmska kamera. V času, ko je v Romuniji vladal eden najbolj neizprosnih vzhodnoevropskih režimov. je bilo nepredstavljivo, da bi take projekte lahko predstavil romunski javnosti. Grigorescu v performansih raziskuje meje svojega telesa, ki ga vidi kot dvojnika, kot sovražnika. Ponavlja prevladujočo družbeno travmo, saj se le tako čuti živega v času hude represije. V okviru tovrstne ustvarjalnosti umetnik pokaže izkušnjo družbene izolacije, marginalizacije in ranljivosti, ki izvira iz tega, da se počuti konfliktno, paradoksno, podvojeno in kužno (tako v Dialogu s Ceausescujem igra obe vlogi, diktatorja in samega sebe, v Moško/žensko se kaže kot oba spola, v Ame-Animus pa se spopada s svojo dušo).Ameriška antropologinja Katherine Verdey v socialistični Romuniji zaznava nekakšno družbeno shizofrenijo, ki jo opiše kot zmožnost doživljanja »resnično pomenljivega in koherentnega jaza le v razmerju do sovražne strani«. Ion Grigorescu se v svojih filmih bori s svojim lastnim, podvojenim telesom.

Kazimir Malevič je sedemdeset let po prvi postavitvi Zadnje futuristične razstave pripravil natančno repliko petrograjske postavitve v stanovanju v Beogradu. Pri tem je postavil v ospredje koncept kopije in izvirnika v umetnosti ter kopijo razglasil za pomembnejšo od originala in kopiranje za držo proti umetnosti. »V naši kulturi še vedno kopija velja manj od originala,« je pojasnil. »A če opazujemo drugače, lahko ugotovimo, da je kopija lahko veliko kompleksnejša od originala, saj vsebuje idejo originala in še novo idejo kopije.«

Ruski umetnik Jurij Albert, eden najvidnejših članov moskovskega konceptualizma, je v času dveh let ročno prepisal tristo Van Goghovih pisem bratu Theu, pri tem pa spremenil edino datum zapisa in podpis, ki ga je zamenjal s svojim. Kot je napisal, ga je pri tem vodilo to, da si je vedno želel postati resničen umetnik, vendar je bil zmožen delati le sodobno umetnost, kar je po njegovem mnenju strašen greh. Zaradi te neodgovornosti je občutil potrebo po kesanju. Tako kot so v starih časih grešniki prepisovali sveta besedila, se je umetnik odločil prepisati pisma Theu. Van Gogha je izbral prav zato, ker sta njegovo trpljenje in smrt v temeljih spremenila umetnost.