Umetnost kot angažma - Mednarodna konferenca

7. december 2013
Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Maistrova 3


Predavatelji: Keti Čukrov / Chukhrov (Moskva), Miklavž Komelj (Ljubljana), Hito Steyerl (Berlin), Ravi Sundaram (New Delhi), Raluca Voinea (Bukarešta)

Vabimo vas na mednarodno konferenco Umetnost kot angažma, ki bo v soboto, 7. 12. 2013, v seminarju Muzeja sodobne umetnosti Metelkova. Konferenco ogranizirata Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo in Moderna galerija, Ljubljana, s podporo ERSTE sklada.

O konferenci
Danes, ko vse kaže, da se bo kriza - ekonomska, finančna, politična, okoljska in družbena - le še poglabljala, ko se po svetu porajajo številne umetniške, kulturne, politične in družbene oblike upora ter kritičnega pretresanja v iskanju in zahtevanju sveta onkraj neoliberalnega reda, se umetnost in umetnostni sistem ponovno soočata z nujnostjo razmisleka o svoji vlogi in statusu v teh kočljivih razmerah. To se zdi še toliko nujnejše, ker se je sodobna umetnost v zadnjih dveh desetletjih razvijala z roko v roki s procesi globalizacije, s katerimi je "stari prvi svet" po letu 1989 zmagovito razširjal doktrino neoliberalnega kapitalizma.

V okviru teh izhodišč bi hoteli razmišljati o vlogi in položaju angažirane umetnosti danes. Angažirane umetnosti ne pojmujemo le kot prakso, ki je nujno zunaj institucionalnih okvirjev in diskurzov, niti kot prakso, ki je v nasprotju s t. i. avtonomno umetnostjo. Namesto tega jemljemo v obzir različne sodobne ekonomske, ideološke in politične vidike, kakršni so pogoji umetniške produkcije, zabrisana delitev med umetniškim delom in t. i. rednim delom, novi formati razstavljanja, novi institucionalni modeli itn.

V tem smislu lahko angažirana umetnost subvertira "merske enote" - čas, ki ga dojemamo na dveh ravneh: na ravni umetniškega dela in na ravni dela. Maurizio Lazzarato je zapisal, da lahko umetnost prekine kapitalistični čas, v ta racionalizirani čas vpelje "red drugačnosti" in proizvede nove pomene. S pomočjo različnih tém, kot so lenoba, igra, izstop iz umetniškega sistema ali organiziranje lastnih arhivov, razstav in prostorov, se številni umetniki ukvarjajo s prelomi časa. Naše interpretiranje angažirane umetnosti torej ne vključuje le umetniške produkcije kot take, temveč zajema tudi razmerje med umetniškim delom in družbenim delom nasploh.
Sprašujemo se, kako je lahko umetnost družbeno in politično vitalna in emancipacijska, a hkrati takšna, da presega golo družbeno in politično utilitarnost na eni strani, na drugi strani pa se ne pusti ujeti v politične, ekonomske in druge sisteme moči, ki jo izrabljajo.

Slovenski umetnostni zgodovinar in kustos Igor Zabel (1958-2005) v svojem besedilu "Angažma" razmišlja o tovrstnih vprašanjih in preučuje kompleksno ter notranje protislovno razmerje med t. i. angažirano in avtonomno umetnostjo. Po njegovem mnenju je treba to razmerje ponovno premisliti in oba koncepta konceptualizirati v medsebojnem odnosu: "Ob kritični umetnosti se zavemo, da čista in avtonomna umetnost ne more ostati zunaj politične realnosti in da si jo lahko prav zaradi njene avtonomije prilaščajo vladajoči in včasih tudi represivni politični režimi. Po drugi strani pa se tudi pokaže, da se kritična in politična umetnost (ki izhaja iz jasne zavesti o svojem družbenem in političnem položaju in vlogi) ne more rešiti tega, da jo sistem izrablja. Prav zato, ker je umetnost, si jo lahko tiste moči, proti katerim se poskuša bojevati, prilastijo. ... Prav ta napetost in protislovnost [med obema poloma] pa še vedno omogočata, da umetnost ustvarja vrednote, ki jih ne trg ne ideološke funkcije ne morejo docela posrkati, zato lahko umetnina še vedno nastopa kot točka odpora v družbi."

Zabel meni, da je umetnost zmožna ustvariti specifične vrednote, čeprav je ujeta v različne politične, ekonomske in druge sisteme moči, ki jo izrabljajo. Zagovarja družbeno in politično vitalnost umetnosti, ob tem pa (s ponovnim kritičnim branjem Adorna) poudarja politično rabo avtonomne umetnosti. Meni, da bi avtonomna umetnost lahko oziroma morala spet imeti politično funkcijo in delovati tudi kot točka odpora. Danes ta vprašanja morda dobivajo nov pomen, zlasti če upoštevamo, da je v sodobni umetnosti izjemno močna težnja po kritičnem dekonstruiranju praks in diskurzov moči (kar samo po sebi nakazuje, da je umetniški sistem uspel vsrkati že marsikaj), obenem pa umetnost velikokrat vrednotijo in podpirajo glede na njeno uporabnost ? bodisi v ekonomskem smislu (umetnost kot blago ali, recimo, projekti mestnih prenov in kulturnih industrij), v ideološkem smislu (npr. projekti v podporo družbeni kohezivnosti, trajnostnemu razvoju itn.), pa tudi v političnem smislu, saj so kritične umetniške prakse dandanes del strategij, vprašanj in zahtev v enaki meri kot družbena gibanja.

Na konferenci bomo razpravljali o vprašanjih, kot so:
- Kaj naj bi bila angažirana umetnost danes in v čem je razlika, ko govorimo o umetnosti kot angažmaju?
- Kako je lahko umetnost družbeno in politično vitalna in emancipacijska, ob tem pa takšna, da presega golo družbeno in politično utilitarnost?
- Kako lahko umetnost ustvarja posebne vrednote kljub temu, da je ujeta v različne politične, ekonomske in druge sisteme moči, ki jo izrabljajo?
- Kakšni so možni umetniški in kuratorski pristopi k avtonomni umetnosti in njenim današnjim političnim učinkom?
- Je konceptualizacija umetnosti kot avtonomnega polja končno postala stvar preteklosti, ali pa je prav v tej smeri treba iskati njeno moč v bodoče?
- Iz katerih praks se lahko česa naučimo?

Program:

9.30-10.00: pozdravni nagovori: Zdenka Badovinac (MG+MSUM), Urška Jurman (Društvo Igor Zabel), Christiane Erharter (ERSTE sklad)
10.00-10.45: Keti Čukrov / Chukhrov: Nič umetnosti, brez odprave umetnosti
10.45-11.30: Miklavž Komelj: Tekst kot eksplozija: Antifona Djune Barnes
11.30-11.45: odmor za kavo
11.45-13.00: pogovor s Keti Čukrov / Chukhrov in Miklavžem Komeljem; pogovor vodi Zdenka Badovinac
odmor
14.00-14.45: Raluca Voinea: Druge besede za angažma?
14.45-15.30: Hito Steyerl: Pravila angažmaja. Katera so umetniška pravila angažmaja?
15.30-15.45: odmor za kavo
15.45.-16.30: Ravi Sundaram: Umetnost, vizualna politika in izziv postkolonialnega dogodka
16.30-17.30: pogovor z Raluco Voinea, Hito Steyerl in Ravijem Sundaramom; pogovor vodi Bojana Piškur

Konferenco organizirata Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo in Moderna galerija, Ljubljana s podporo ERSTE sklada.

Predavatelji in povzetki

Keti Chukhrov: Nič umetnosti, brez odprave umetnosti
Dihotomija med angažirano in avtonomno umetnostjo je ohranjala vitalnost, dokler so bile za sodobno umetnost veljavne avantgardne teorije. Táko apriorno vitalnost avantgard je pogojevalo prepričanje o neposredovanem političnem in družbenem učinkovanju umetnosti, o zmožnosti obeh sfer - političnega aktivizma in umetniške prakse -, da delujeta kot politična agenta. To stališče je bilo utemeljeno: estetske avantgarde so veljale za neločljive od političnih. Toda od konca osemdesetih let 20. stoletja je ideja o učinkovanju umetnosti na družbeno sfero postopoma postajala namišljena. Dandanes so sodobna umetnost in njene ustanove v krizi, saj so spoznale, da njihova politična moč izginja. Po drugi strani pa je svojo vitalnost izgubil tudi neprebavljivi modernistični objekt - takih objektov ne delajo več, po minimalizmu in konceptualizmu niso več mogoči.
Medtem se družbeni inženiring pogosto precej učinkoviteje vrši v okviru kognitivnega kapitalizma kot v umetnosti, tako da so emancipacijske intervencije angažirane umetnosti - z njeno gorečo antikapitalistično retoriko - le njegov sestavni del. Sodobna umetnost v obeh svojih oblikah, angažirani in avtonomni, torej morda mora razkrivati in se celo truditi za lastno kapitalistično nezavedno in razglasiti svoj konec, kot je Hegel nekoč razglasil konec umetnosti. To bi potem znova vzpostavilo teren brez vsake umetnosti. Vendar pri tem ne bi šlo več za kvaziavantgardno odpravo umetnosti, temveč prej za samozavračanje nekega instituta. Vprašanje se torej glasi: kakšen naj bi bil ta teren z nič umetnosti?

Keti Chukhrov je umetnostna teoretičarka in filozofinja. Ima doktorat iz primerjalne književnosti in doktorsko habilitacijo iz filozofije. Je izredna profesorica na Oddelku za umetnostno teorijo in kulturne študije na Ruski državni humanistični univerzi in vodja teoretskega oddelka v Nacionalnem centru za sodobno umetnost. Od leta 2003 je aktivna v uredniškem odboru Moscow Art Magazine. Je avtorica številnih člankov s področja umetnostne teorije, kulture, politike in filozofije, objavljenih v različnih revijah, med drugim v Afterall, Artforum, Brumaria, documenta magazine, e-flux journal, New Literary Review in Springerin. Njena knjižna dela vključujejo: To Be - To Perform. "Theatre" in Philosophical Criticism of Art (2011); Pound &£ (1999); in dva zvezka dramske poezije: Just Humans (2010) in War of Quantities (2004). Živi in dela v Moskvi.

Miklavž Komelj: Tekst kot eksplozija: Antifona Djune Barnes
Naslov konference Umetnost kot angažma lahko beremo tudi kot izhodišče za kritiko pojma "angažirana umetnost". Matej Bor, avtor knjige Previharimo viharje, prve zbirke revolucionarne poezije, ki je nastala v okviru jugoslovanskega partizanskega gibanja med 2. svetovno vojno, je o tem pojmu izjavil naslednje: "Vendar, ali so bili moji 'Viharji' sploh angažirana poezija. Po mojem so bili eksplozija." V tem smislu bom v svojem prispevku razmišljal o nekem drugem besedilu, povezanem z 2. svetovno vojno, ki je bilo nekajkrat opisano kot eksplozija (jedrska eksplozija v jeziku, kot je dejal T. S. Eliot), čeprav na popolnoma drugačen način: tega besedila se je prijel sloves, da je skrajno obskuren, neberljiv in "aristokratski". Drama Antifona Djune Barnes (1958, revidirana različica 1962), ki stilsko spominja na elizabetinski-jakobovski govor, pripoveduje o družini, ki se ob začetku 2. svetovne vojne zbere v gotskih razvalinah: osebe se soočajo druga z drugo in s svojimi skrivnimi fantazijami. Nekatere interpretacije so ponudile branje te igre kot kritiko patriarhalne ideologije in fašizma - vendar niso bile dovolj radikalne. Podrobnejše branje te drame nam razkrije, da v njej patriarhalno in fašistoidno nasilje izhaja prav iz strategij domnevne osvoboditve in subverzivnosti (utopični projekt pokojnega Titusa Higbyja Hobbsa), ki zaradi tega, ker ne prevprašujejo fantazmatskega okvirja, v katerem se projekt "osvobajanja" odvija, reproducirajo ideologijo, ki jo poskušajo spodkopati. Da bi se izognila takemu reproduciranju zatiralske ideologije, predlaga Djuna Barnes premislek o razmerju med jezikom in ekonomijo. Politična gesta, ki jo ponuja ta drama, je: ostati soočen s "skrajnim poldnevnikom in vzporednikom", da se tako razkrije radikalna kontingentnost vsake nujnosti.

Miklavž Komelj je umetnostni zgodovinar, pesnik in prevajalec iz Ljubljane. Objavil je sedem pesniških zbirk, knjigo esejev z naslovom Nujnost poezije (2010) in razpravo o partizanski umetnosti med drugo svetovno vojno Kako misliti partizansko umetnost? (2009). Objavil je tudi slovenske prevode del Fernanda Pessoa (2003, 2007), Piera Paola Pasolinija (2005, 2007) in Césarja Valleja (2011).

Hito Steyerl: Pravila angažmaja. Katera so umetniška pravila angažmaja?
V filmih in esejih Hite Steyerl je digitalna podoba izhodišče za vstop v svet, v katerem se politika zaslepljevanja kaže kot kolektivna želja. Drugače rečeno, če se vojna, genocid, tokovi kapitala, digitalne razbitine in razredni boj vedno deloma kažejo znotraj podob, ne gre več za virtualno, pač pa za begajočo in morebiti neznano konkretnost, ki jo šele začenjamo razumeti. Svet podob, nas opominja Hito Steyerl, danes še zdaleč ni enoličen. In paradoksno, njegovo etiko morda lahko najdevamo prav v njegovih najbolj ničvrednih in izpraznjenih pegah. Prav tam se namreč oblike sprostijo in to, kar je v celoti nevideno in nerazpoznavno, se s svetlobno hitrostjo poigrava s političnimi projekti. Tam se spektakel in revščina stapljata, nato cepita in potem plešeta.

Ravi Sundaram: Umetnost, vizualna politika in izziv postkolonialnega dogodka
Navedbi "postkolonialnega" na 11. Documenti (2002, umetniški vodja Okwui Enwezor) je sledilo obdobje, v katerem so umetniške prakse iz Azije, Afrike in Latinske Amerike postale vidnejše. Okrepljene z novimi produkcijskimi infrastrukturami so se umetniške prakse prekrile s politično-vizualno navzočnostjo nevladnega sektorja. Desetletje pozneje so pred postkolonialno umetnostjo večji politični izzivi kot kadarkoli. Sooča se s krhkimi suverenostmi, z medijskimi spektakli in neredom globalno mediatiziranih dogodkov po vpeljavi Spleta 2.0. Postkolonialna praksa se danes sooča z novo motečo dramaturgijo vizualne politike. Govoril bom o izzivih, ki jih umetniški praksi postavlja estetika, ki jo poganjajo družbeni mediji. Ta je še zlasti močna v postkolonialnih svetovih, kjer je prenosni telefon glavno orodje za proizvajanje podob/videov v rokah mnogih. V svoji predstavitvi se bom posvetil optično-političnemu registru tega področja in ga primerjal z zahtevami novih mediatiziranih dogodkov od Sirije do Indije.

Ravi Sundaram (New Delhi, Indija) je višji znanstveni sodelavec na Centru za preučevanje družb v razvoju (CSDS) v Delhiju, kjer je leta 2000 soustanovil programsko platformo Sarai. Je sourednik zbirke Sarai Reader, ki vključuje tematske izdaje The Public Domain (2001), The Cities of Everyday Life (2002), Shaping Technologies (2003), Crisis Media (2004) in Frontiers (2007), ter avtor knjig Pirate Modernity: Media Urbanism in Delhi (Routledge, London 2009) in No Limits: Media Studies from India (Oxford University Press, 2013). Njegovi eseji so bili prevedeni v različne jezike v Indiji, Aziji in Evropi. Njegovo trenutno raziskovalno področje je urbani strah po medijski modernosti. Je gostujoči profesor na Šoli za arhitekturo in planiranje v Delhiju, Univerzi Princeton, Univerzi Johnsa Hopkinsa, Michiganski univerzi v Ann Arbor in Oxfordski univerzi.

Raluca Voinea: Druge besede za angažma?
Katere so druge besede za angažma? Velikodušnost, predanost, skromnost, konsistentnost, poštenost, brez strateškega razmišljanja, zanos, iskrenost, upanje, humor, naivnost, neusahljiva sposobnost za povsem nove začetke vsak dan. Koliko umetnikov ali kulturnih delavcev zares najdemo z vsemi temi lastnostmi? Dandanes bi to vprašanje najbrž lahko veljalo za vse človeštvo - razen tistih, ki imajo določene bolezni/pomanjkljivosti, zaradi katerih so le delno povezani z resničnostjo.
Je to, da si angažiran, danes sploh še važno? Govorimo o odpravi mej, relativnosti zakonov, nerelevantnosti in zatiranju tradicij, mnoštvu mitov in ritualov, poliamoriji ? Predanost tradicionalnim vrednotam (večinoma v navezavi s patriarhalnimi ain kolonialnimi družbami, a ne izključno) gotovo sploh ni vredna omembe. Ko govorimo o angažirani umetnosti, navadno pomislimo na pravičnost, enake možnosti, dostojanstvo - sklop splošno priznanih vrednot, vse manj upoštevanih v javnih politikah in privatnih ekonomijah po vsem svetu. Kaj lahko v resnici storijo umetniki, če naj sledijo tem vrednotam? Lahko izpostavljajo nepravičnosti, prikazujejo protislovja, opredeljujejo licemerstva, kritizirajo in si zamišljajo nekaj boljšega. Ali morajo biti za kaj takega umetniki? Ali lahko to s pomočjo umetniških sredstev počnejo enako tehtno kot socialni delavci, doktorji, zgodovinarji, psihoterapevti ali kemiki? Zakaj so umetniki še naprej pod tako močnim pritiskom in zakaj se od njih tako zelo pričakuje, da bodo angažirani? So v resnici tako močni?
Predstavila bom nekaj primerov umetnosti v Romuniji, za katere menim, da so angažirani po različnih normativih, v različnih kontekstih in glede na to, kdo jih presoja - primeri, s pomočjo katerih opravičujem svojo obsesijo, da še naprej ostajam in delam tukaj.
Na koncu predstavitve - a ne nujno v navezavi z njo - bom ponudila konkreten predlog za naprej. Doslej sem o njem govorila le zasebno z nekaj prijatelji. Nihče mu ni odrekel legitimnosti.

Raluca Voinea je umetnostna kritičarka in kustosinja iz Bukarešte. Od leta 2012 je sodirektorica združenja tranzit.ro, ki je del mreže tranzit.org. Pred nedavnim je bila kustosinja razstav We Were So Few and So Many of Us Are Left / Anca Benera & Arnold Estefan in Km. 0. Representations and Repetitions of the University Square v Bukarešti. Je kustosinja projekta Nematerialna retrospektiva Beneškega bienala umetnikov Alexandre Pirici in Manuela Pelmuşa v romunskem paviljonu na 55. Beneškem bienalu. Od leta 2008 je sourednica revije IDEA Arts + Society, ki izhaja v Cluju v Romuniji. Zlasti se posveča preučevanju načinov, na katere sodobna umetniška praksa in umetniško raziskovanje pospešujeta naše splošno dojemanje družbenega in političnega. Leta 2010 je prejela delovno štipendijo Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo.