Sedanjost in prisotnost: ponovitev 5 - dvojniki

Miklós Erdély, Indigo risba, 1980, Papir za teleks, indigo papir, grafit, Moderna galerija

Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Maistrova 3

V peti ponovitvi se navezujemo na koncept dvojnika. Iz postavitve Sedanjost in prisotnost tako izpostavljamo naslednja dela iz zbirke Arteast 2000+: Zadnjo futuristično razstavo, Beograd (1985-86) Kazimirja Maleviča, filme Iona Grigorescuja Ame-Animus (1977), Moško/žensko (1976) in Dialog s Ceausescujem (1978) ter Indigo risbo (1980) Miklósa Erdélya, ki je hkrati del samostojne predstavitve umetnika v sklopu 30. grafičnega bienala. S tem vzpostavljamo tudi svojevrsten dialog in sodelovanje naše institucije z drugimi prostori, do katerih pride prav zaradi sorodnih vsebin.

Ion Grigorescu je večino performansov ustvaril v sedemdesetih letih. Dogajajo se v njegovem stanovanju, edina publika pa je filmska kamera. V času, ko je v Romuniji vladal eden najbolj neizprosnih vzhodnoevropskih režimov je bilo nepredstavljivo, da bi take projekte lahko predstavil romunski javnosti. Grigorescu v performansih raziskuje meje svojega telesa, ki ga vidi kot dvojnika, kot sovražnika. Ponavlja prevladujočo družbeno travmo, saj se le tako čuti živega v času hude represije. V okviru tovrstne ustvarjalnosti umetnik pokaže izkušnjo družbene izolacije, marginalizacije in ranljivosti, ki izvira iz tega, da se počuti konfliktno, paradoksno, podvojeno in kužno (tako v Dialogu s Ceausescujem igra obe vlogi, diktatorja in samega sebe, v Moško/žensko se kaže kot oba spola, v Ame-Animus pa se spopada s svojo dušo). Ameriška antropologinja Katherine Verdey v socialistični Romuniji zaznava nekakšno družbeno shizofrenijo, ki jo opiše kot zmožnost doživljanja »resnično pomenljivega in koherentnega jaza le v razmerju do sovražne strani«. Ion Grigorescu se v svojih filmih bori s svojim lastnim, podvojenim telesom.

Kazimir Malevič je sedemdeset let po prvi postavitvi Zadnje futuristične razstave pripravil natančno repliko petrograjske postavitve v stanovanju v Beogradu. Pri tem je postavil v ospredje koncept kopije in izvirnika v umetnosti ter kopijo razglasil za pomembnejšo od originala in kopiranje za držo proti umetnosti. »V naši kulturi še vedno kopija velja manj od originala,« je pojasnil. »A če opazujemo drugače, lahko ugotovimo, da je kopija lahko veliko kompleksnejša od originala, saj vsebuje idejo originala in še novo idejo kopije.«

Madžarski umetnik Miklós Erdély se je od zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja nenehno ukvarjal z vprašanjem izvirnika in kopije, predvsem v okviru skupine INDIGO (INter DIszciplináris GOndolkodás: interdisciplinarna misel) in t.i. kreativnih vaj, ki jih je pripravljal za mlade umetnike. Posebne pozornosti je vredna serija risb na indigo papirju, ki so hkrati originali in kopije. Umetnik je napisal: »Če vidim dvojnik, utegnem pomisliti, da vidim isto. Če vidim isto, utegnem pomisliti, da vidim dvojnik.«